Molk, ki vpije

Vsaj tako boleče kot sama tovrstna dejanja pa je dejstvo, da Cerkev svoje uradnike dobro ščiti pred pregonom, sodbo in javno izpostavljenostjo ter zelo uspešno prikriva tovrstna nečedna dejanja. Če do razkritij vendarle pride, pa jim le stežka gredo z ust opravičila. Veliko lažje se, kot denimo v ZDA, odločijo za izvensodne poravnave in visoke odškodnine.

Pa pustimo tokrat vprašanje, kje se v cerkvenih virih in proračunih najdejo tako visoke vsote denarja za te namene.

Ko vrabčki obmolknejo

Ena bolj svežih afer je ta mesec prišla tudi iz Nemčije, domovine sedanjega papeža Benedikta XVI, in se vsaj posredno dotaknila tudi papeževega starejšega brata, monsinjorja Georga Ratzingerja, ki pravi, da ni nič vedel o morebitnih spolnih zlorabah v svetovno znanem deškem cerkvenem pevskem zboru Regensburger Domspatzen (Katedralski vrabčki iz Regensburga), ki mu je poveljeval med letoma 1964 in 1994.

Georg Ratzinger je ob tem sicer priznal, da je dečke v zboru za kazen – pravzaprav se omenja besedna zveza »vzgojna spodbuda« – tudi klofutal, kar danes močno obžaluje in se prizadetim opravičuje. Dodal je še, da je pozdravil odločitev izpred tridesetih let o prepovedi telesnega kaznovanja, a o spolnih zlorabah, ki naj bi se po besedah oškodovancev dogajale prav v tem zboru v petdesetih in šestdesetih letih kot del »iznajdljivega sistema sadističnih kazni«, zatrjuje, da ne ve ničesar in da se o tem nihče ni niti pogovarjal.

Tako učinkovita sta, torej, molčečnost in zaveza do nje, da tridesetletni vodja zbora ni slišal niti besede o tej kočljivi temi v okolju, ki ga je vodil.

Glasen zagovornik molčečnosti

Še glasneje pa molčečnost zagovarja mlajši brat Joseph, nekdanji nadškof v bavarski prestolnici in današnji papež Benedikt XVI. Po odhodu iz Münchna v Vatikan leta 1981 do imenovanja za papeža leta 2005 je kardinal Joseph Ratzinger služboval kot prefekt Kongregacije za nauk vere, ki ima odgovorno in vplivno skrb za doktrino rimskokatoliške cerkve.

Danes zagotovo ne bi ostal neopažen njegov tajni edikt škofom iz leta 2001, da naj bi obtožbe svečenikov o spolnih zlorabah cerkev obravnavala sama in da teh primerov ne bi predajali policiji. In zakaj ne? Ali nismo pred zakonom vsi enaki? Lahko umazano perilo, čeprav nekomu uniči življenje, nekateri ohranijo zase?

Peter H., povratnik

Neodstranljivi madež na svetlo ime Josepha Ratzingerja je zagotovo ime Peter Hullermann, duhovnik iz Essna, leta 1980 obtožen za zlorabo fantkov. Takratni münchenski nadškof in zdajšnji papež je odobril premestitev problematičnega Petra v svojo nadškofijo z namenom »terapije«, ki ji je že nekaj dni pozneje, prav tako z blagoslovom istega visokega uradnika, sledila rehabilitacija Petra Hullermana in njegovo ponovno delo v cerkvi, tudi z mladino. Nič policije, preiskav, tožilstva …

Kako uspešna je bila terapija, se je še najbolj trmastim pokazalo šest let pozneje, ko je bil isti Peter Hullermann obsojen za nove primere spolnih zlorab.

Zgledi vlečejo

Opustitev preprečitve kaznivega dejanja ima prav takšno težo kot samo kaznivo dejanje – vsaj za navadne državljane. Od vseh zagovornikov ene največjih moralnih avtoritet pa bi pričakovali najmanj to, da se tudi sami obnašajo v skladu s plemenitim naukom, ki ga pridigajo drugim.