Miroljubna atomska retorika

Če je ta predstava rezervirana za asimetrične, nedržavne akterje, potem menda obstaja le še kopica vprašanj, ki terjajo predvsem obstoj zdrave pameti. Ko je konec lanskega leta predsednik norveškega odbora za Nobelovo nagrado za mir Jagland govoril o naložbeni nagradi za ameriškega predsednika, je glede donosa morda imel v mislih ravno to, kar se dogaja v tem tednu. V obdobju, ko so kapitalski, delniški dobički močno prestreljeni, so v Oslu stavili na retoriko, ki naj prinese še kaj oprijemljivega. Leto je naokrog. Ameriški predsednik bo znova v Pragi, kjer je lani predstavljal vizijo sveta brez jedrskega orožja. Zdaj bo v implementaciji te vizije napravil sicer ne prav velik, a nedvomno korak v to smer. Veliko večji korak je na tem področju storil že lani, ko sta s predsednikom Medvedjevom po letih nezaupanja med tradicionalnima tekmecema Washingtonom in Moskvo odprla pogajanja o naslednici pogodbe o zmanjšanju strateške oborožitve.

Grožnja je torej jedrski terorizem. Obstajajo tisti, ki so zraven, in tisti drugi. In nekateri tisti drugi delajo na tem, da bi bili zraven. Obamove vizije sveta brez jedrskega orožja se tu soočijo z jezno realnostjo, ki vizije obsoja na večnost. Medtem ko se v Pragi obeta velika politična manifestacija možnosti spravljivega odnosa, bo dan za tem še toliko težje poiskati bistveno razliko v dojemanju pomena jedrskega orožja. ZDA in Rusija tudi z novim Startom pač ne ponujata sinonima za revolucijo.

Vzdrževanje pretiranega števila kosov neuporabnega, zastarelega orožja in nepremičnih zmogljivosti, ki v sodobnih asimetrijah na vojaških poljih nimajo pravega mesta, ni v interesu nobene od strani. In pri boju s terorizmom, ki ga ameriške obveščevalne agencije v lani objavljeni strategiji nacionalne varnosti razumejo kot osrednjo grožnjo nacionalni varnosti, nima prave veljave. Še manj Rusijo in ZDA zanima izguba vodilnih vlog v sodobni svetovni ureditvi. Ruski zunanji minister je v torek govoril o tem, da tako ZDA kot Rusija delita željo po svetu brez jedrskega orožja, pri čemer pa je opozoril na vrsto drugih orožij, ki ostajajo "strateška prednost" največjega proračunskega obrambnega kolača in njegovih najljubših zaveznic. In prav tu je kleč. Bržčas so tudi najbolj hladnovojno utirjeni misleci v Pentagonu ugotovili, da take ureditve ni več in da je veliko bolj "pomembno" (če je to sploh smiselno opredeliti s to besedo) vlagati v pametnejše orožje (kar je nedvomno še en oksimoron). To prinaša raziskave in razvoj, obenem tudi tržno prednost. Ameriški predsednik se je lotil simbolike, ki zbuja prijetne misli. A (od državnih akterjev) jedrske bombe pravzaprav nihče ne želi uporabiti. Prvi ali drugi?! Obamov obračun z jedrsko oborožitvijo je pristop od zgoraj navzdol, ki razen simbolne vrednosti ne prinaša skorajda nič drugega kot odstranjuje strošek za orožje, ki deluje le v funkciji zastraševanja. Za to pa je, pustimo ob strani številke, dovolj že ena jedrska bojna konica. Na prvi pogled je bistveno drugače, a je vseeno še kar enako.