Sreda,
18. 5. 2011,
7.33

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 18. 5. 2011, 7.33

7 let, 2 meseca

"Mirne vesti se prepustim zvedavim novinarskim vprašanjem"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Alpinist, arhitekt in režiser gorniške uspešnice Sfinga Gregor Kresal o spominih na otroštvo, plezalnih poskusih sestre Katarine in medijski pokritosti alpinističnih odprav.

Ko je Sfinga ugledala luč sveta, se vam je življenje verjetno precej spremenilo. V mislih imam medijsko pojavljanje in prepoznavnost. Kakšen je vaš pogled na radovedna novinarska vprašanja? Z veseljem vedno odgovorim na vsako vprašanje. Na dogajanje okoli Sfinge gledam kot na dokaj logično nadaljevanje zgodbe, ki sva jo s kolegom Tinetom Marenčetom začela pred štirimi leti, ko sva si rekla, da bova naredila film, ki bo drugačen od drugih filmov o gorah. Pri Sfingi je sploh večina stvari tekla precej drugače kot pri "normalnih" filmskih produkcijah, kjer je denarja neprimerno več, kot smo ga imeli na razpolago mi. Res sva močno verjela v ta projekt in naju je včasih že prav pošteno bolela glava, zlasti ob neskončnem preskakovanju polen pod nogami. In sedaj, ko je Sfinga postal prvi slovenski film, narejen tudi na formatu digital cinema, ko bo kot prvi film nasploh prišel v Kolosej brez utečene distribucije ter po množici pohval, ki jih prejemava dnevno, lahko zaključim, da sva bila na pravi poti in se lahko mirne vesti in z veseljem prepustim tudi zvedavim novinarskim vprašanjem. Kaj ste si želeli postati kot otrok? Prav nobene vizije o svoji bodoči izobrazbi nisem imel. Po srednji šoli sem se kar malo posiljeno vpisal na biologijo, ker se mi je zdelo, da se mi po glavi mota genetika, k sreči pa sem potem imel v vojski eno leto časa za razmislek in sem prestopil na arhitekturo. Od malega sem vedel zlasti to, da bo šport moj stalni spremljevalec, saj sem se mnogo let resno ukvarjal z gimnastiko in smučanjem, pozneje tudi s triatlonom, dokler ni plezanje zapolnilo prav vsako minuto mojega prostega časa. Kateri je vaš najljubši spomin na otroštvo? Popolna poletna popotovanja z ne ravno največjim gumenjakom po jadranskih otokih. Cela družina, štirje plus kuža, sploh ne vem, kako smo se vsi stlačili noter. Spanje pod oljkami, (pre)visoki valovi, polne noge ježev … Kaj vam poleg družine v življenju največ pomeni? Da lahko počnem stvari, ki so mi všeč, in se mi zato ni treba ničemur odpovedati. Kateri gorniški cilj ostaja neizpolnjen, a je še vedno prvi na vaši lestvici neuresničenih želja? Kakorkoli obrnem, pa najsi govorimo o še tako velikih projektih, se v mislih vedno znova vrnem v domače Julijce. V mogočni verigi Loške stene stoji tudi malo poznani Votli vrh. Njegova severna stena je najbolj divji prepad v Sloveniji in še daleč naokoli. Dostop je čuden in nevaren, spodnja polovica stene je neverjetno krušljiva in strma, v zgornjem delu pa je oprijemljivih razčlemb le za vzorec. Res težka kombinacija. Preplezati tam čim bolj neposredno smer bo verjetno moja ultimativna želja za vse čase. Povsem jasno mi je, kaj je, recimo, gnalo Anteja Mahkoto, prvega osvajalca Sfinginega obraza, da se je vedno znova vračal tja in da mu nobena odisejada po svetovnih gorstvih ni pomenila toliko kot domača Sfinga.

Menda ste precej spretni v oblikovanju in ste v svojem domu opravili levji delež pri oblikovanju pohištva. Kako to, da ste se odločili za tak korak? Kako sta vaša izobrazba in poklic povezana z oblikovanjem? Končal sem študij arhitekture in slabih osem let potem ostal v tem poklicu, kjer sem se večkrat srečal tudi z oblikovanjem pohištva. Ampak to je bilo nekaj čisto drugega od tega, kar počnem zdaj, ko se s kakšno omaro, mizo, vzorcem v parketu, zavesami ali vhodnimi vrati ukvarjam tudi po več mesecev. Bistvo velike količine vloženega časa v tako oblikovanje je zame to, da se teh izdelkov ljudje nikakor ne naveličajo in so jim tudi čez več let še vedno enako všeč kot na dan, ko sem jih postavil v prostor. Pri meni je pomemben vsak najmanjši detajl in dejstvo, da se skozi vse prostore stanovanja povleče določeno rdečo nit.

O čem se ljudje najbolj motijo o vas? Težko je od ljudi pričakovati, da bi videli tvojo sliko v enakih barvah, kot se vidiš sam, ko pogledaš v ogledalo. Če se od kakšne njihove opazke kdaj tudi kaj naučiš, ne more biti to nič slabega. Motiti se je človeško. V življenju je dovolj časa in dovolj priložnosti, da vsakdo lahko popravi svoje mnenje.