Medijska odrešitev

Se še spomnite medijske predstave, ki je prejšnji teden popolnoma prevzela javno pozornost? Tako kot so čilski rudarji neustavljivo zavladali po širnem virtualnem svetu, so po nekaj dneh tudi fantomsko poniknili. Zgodba o srečnih rešencih ne zanima nikogar več. Zagotovo se bo kdo od 33 junakov še kdaj pojavil – ko bo napisal knjigo ali posnel reklamo ali pa pod bremenom nenadejane slave obogatel in obubožal. Mi pa že čakamo na naslednjo veliko stvar, dogodek, človeka, ki bo za dan ali dva utelesil pravilo o petminutni slavi za vsakogar. Takšna je neizprosna vladavina medijske kulture. Slaven postaneš, če hočeš ali ne, v pozabo greš, ko te mediji odpišejo. V Kampu upanja se je zbralo 1500 novinarjev in prava tragedija bi bila, če drama v rudniku ne bi postala instantni resničnostni hit. "Produkcijski" vložek (20 milijonov dolarjev) je bil tako konkreten, da se je zadeva morala splačati – celo v Sloveniji. Glavni televizijski postaji pri nas sta se odzvali s profesionalnim instinktom: na nacionalki so v studio privabili celo psihoanalitika, katerega sorodniki, pomislite, so včasih delali v rudniku. Voditelj sicer do konca oddaje ni dojel razlike med premogovnikom in rudnikom, je pa na gostov podatek, da se je leta 1906 v Sloveniji na podoben način pod zemljo ujelo 17 rudarjev, vendar so umrli, poznavalsko odzval s pripombo: "Zanimivo! Seveda, takrat še ni bilo televizije." Na komercialki so šli še globlje: voditeljica je z vsako novo kapsulo na površju postajala bolj kričava, brez predaha je razgaljala zgodbe o rešenih in trosila tiste trivialne podrobnosti, ki naredijo zadevo še bolj veristično. Za močnejšo avtentičnost se je po skypu povezala s slovenskim poslovnežem v daljnem Čilu. Kaj bi dali televizijci, če bi se spomnili točno takšnega scenarija za resničnostno oddajo in zadevo raztegnili na dva meseca! Eden od spletnih komentatorjev je pripomnil: "Kaj pa Vegradovi delavci? Mediji niste odkrili ničesar, kar bi jim pomagalo, raje poročate o rudarjih, ker je to najlažje." Poročati dva dneva o srečnih rudarjih v Čilu ni le najlažje, ampak tudi najceneje in najbolj profitabilno. Vegradovi delavci se pač ne prilegajo resničnostni predstavi, preveč zamorjeni in povprečni so, zgodba je preveč socialna, preresnična za srečen konec. Konec koncev nismo v plazu poročanja iz Čila izvedeli niti stavka o tako duhamorni stvari, kot so delovni pogoji, v katerih delajo tamkajšnji rudarji. Voditeljica s komercialke je razvila tezo, da čilska zgodba vzbuja tolikšno zanimanje le zato, ker smo zasičeni z negativnimi zgodbami in nas privlači zgodba s srečnim koncem. Sam bolj verjamem, da smo vsi skupaj s čilskimi rudarji vred le talci medijske pohote, to pa trenutno najbolj razvnema "format" totalno razgaljenih absurdnih prigod domnevno resničnih junakov z domnevno resničnim razpletom. Rudarjeva prošnja, naj njega in tovarišev ne obravnavajo kot zvezdniških igralcev, ker bi radi ostali rudarji, je cinično izzvenela kot PR-izjava. V istem trenutku so začele padati ponudbe za avtorske pravice, reklamne vloge in drugo medijsko kramo. Rudarji bodo rešitev preplačali tako, da ne bodo smeli ostati navadni rudarji, dokler jih mediji ne porabijo do konca. Njihovo reševanje se ni moglo zgoditi brez medijske mrhovine. Če se vam zgodi kaj podobnega, lahko le molite, da bo vaša nesreča zanimiva za velikega brata, sicer boste za vekomaj ostali pod zemljo.