Med plastiko in papirjem

Sem izjemno nevestna nakupovalka in nekdo bi mi moral prepovedati vstop v samopostrežne trgovine z živili. Pri tekstilu in drugih stvareh še znam razmišljati organizirano in količkaj zdravorazumsko, v samopostrežni pa res redko dobro pogledam račun in še redkeje dvakrat premislim o zadevi, ki jo bom kupila. In tako sem zadnjič šele naknadno pozorneje prebrala račun za lonček narezanega svežega sadja in ugotovila, da sem zanj odštela 2,4 evra, kar je pravzaprav slabih 600 nekdanjih tolarjev. 600 tolarjev! Včasih mi tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi v trgovini pustila takšno vsoto za malico, ki je moj želodec sploh opazil ni, zdaj pa bolj jaz ne opazim, kaj točno kupujem in za kakšen denar. Ja, sodim med tiste ljudi, ki včasih še vedno kaj preračunajo v tolarje. Tudi sicer sem se precej počasi navadila na evre; trajalo je celo večnost, da sem v trgovini nehala gledati stare cene in začela upoštevati nove, a še vedno nisem razvila dobrega občutka zanje. En evro se mi še vedno zdi drobiž, pa ne bi smel biti, ker tudi 240 tolarjev nikoli ni bilo drobiž, vsaj ne, če nimaš ravno plače poslanca ali kakšnega barona, kot se nekaterim medijem zdi neznansko fino poimenovati najopaznejše gradbenike v državi.

240 tolarjev včasih ni bil drobiž, danes pa sploh ne pomislim, preden v trgovini pustim 2,4 evra za skodelico kvazi svežega sadja. Smešno. Včasih se mi je tudi zdelo, da imam z jurjem v žepu povsem dovolj sredstev, počutila sem se dovolj udobno, zdaj pa sem pri petih evrih nervozna, ker imam občutek, da nimam v denarnici ničesar omembe vrednega. Žalostno. Dokler imaš kakšno funkcionalno bančno kartico, bi moral biti preskrbljen, a vseeno se med vsakodnevnim spopadanjem z mestno džunglo brez kakšnega papirja v denarnici nikakor ne počutim povsem preskrbljeno. In brezskrbno.

Slovenci smo menda še vedno zelo nezaupljivi do bančnih kartic in raje plačujemo z gotovino, a podatek, da kar 70 odstotkov plačil opravimo z gotovino, me je vseeno presenetil. Vedno sem mislila, da sem samo jaz bolj gotovinsko naravnana in pri plastiki pogosto nimam občutka, koliko denarja sem dejansko zapravila. Obiski na bankomatu znajo res biti zamudni, sploh če iščeš takšnega, ki ti za dvig ne bo zaračunal provizije, a po drugi strani lahko na bankomatu vedno in redno preveriš stanje na svojem bančnem računu ter tako veš, koliko je ura (oziroma kakšna je bilanca), brez presenečenj na izpisku konec meseca.

Pri plačevanju s karticami vidim še več ovir. Skoraj nevljudno se mi na primer zdi, da bi natakarju račun za dva evra plačevala s kartico. Sicer se res ne spomnim, kdaj je račun za karkoli v lokalu znašal le dva evra, sploh če nisem sama, a vseeno. Po drugi strani pa se lahko s kartico elegantno izogneš plačevanju napitnine. Saj vem, vseeno lahko pustiš kaj zraven, a včasih nočeš in obenem nočeš imeti slabega občutka največjega stiskača na svetu, ki z mize pobere vse do zadnjega centa (in tega ne počne iz principa). Če frizer na primer samo za likanje las zaračuna 15 evrov, potem res nimam popolnoma nobene slabe vesti, ker mu ne namenim še napitnine.

Drobiž, ki to sploh ni (saj pravim, niti en sam evro ne bi smel veljati za drobiž), najraje puščam v taksijih in restavracijah ter nasprotujem ideji, da bi morala biti napitnina samoumevna, kot je to pogosto v drugih državah. Napitnina je nagrada za dobro opravljeno storitev, ne nekakšen obvezen dodatek k plači. Ampak tudi to se bo morda počasi spremenilo.

Morda sem res malo dinozavrska, kar zadeva ravnanje z denarjem, a vseeno ga vsaj ne hranim v nogavici. In morda dinozavrskost včasih niti ni slaba, sploh če ti omogoča boljši pregled nad financami. Le še tisto brezglavo metanje hrane v voziček moram omejiti, pa bo vse okej. Če zadanem še na loteriji, sem pa sploh na konju!