Sreda, 17. 11. 2010, 8.04
10 years, 7 months
Med grožnjami in politiko
Nedvomno, strošek za tovrstno varnost ni velik. Pripisati ga je treba ameriški odločenosti, da projekt pripravi in zanj porabi ogromno denarja. Nekaj več kot 200 milijonov evrov v naslednjih desetih letih je za razvejan in dodelan projekt za evropske članice skorajda drobiž. Varnosti se pač države ne odrekajo kar tako in sodelovanje pri ščitu je – tudi ali pa predvsem zaradi političnih koristi, ki jih prinaša sodelovanje z Washingtonom – vabljivo. Iskanje partnerskega odnosa z Rusijo glede protiraketnega ščita, ki je v zadnjih letih krepko razdvajal Washington in Moskvo, nakazuje, kako visoke ovire so premostili odnosi med Natom in Rusijo, prav tako tudi med ZDA in Rusijo v zadnjih dveh letih. Projekt, pri katerem uslužbenci ameriškega obrambnega ministrstva niso zmogli toliko samorefleksije, da bi priznali, da so deli tega projekta za rusko stran lahko tudi vprašljivi, zdaj dobiva potencial skupnega projekta. Spopad Rusije in Gruzije je nedvomno podaljšal, ali celo onemogočil nadaljnje približevanje Ukrajine in Gruzije zavezništvu. Od kljubovalnega navdušenja nad morebitnim članstvom v letu 2008, z zapisom, da bosta državi lahko postali članici, se danes pogovarjamo o tem, da omenjeni državi še zdaleč ne izpolnjujeta strogih meril za članstvo.
Če je pozitivna plat postavitve radarjev in prestreznih pred projektili malopridnih držav zdajšnja otoplitev razprave z Rusijo, morebiti celo sodelovanje, potem je ključna ovira pri klasifikaciji nevarnosti z vzhoda turško nestrinjanje. Generalni sekretar Nata v zadnjem obdobju ne govori o grožnji iz Irana. Uporablja omiljeno, manj določno ameriško retoriko. Jasno je, da za Turčijo te grožnje ni. Samozavestna vlada Rečepa Tajipa Erdogana je tudi ne priznava kot take. Neimenovanje iranske grožnje ne dopušča usmerjanja raket proti tej državi, uradno imenovanje grožnje ustvarja sovražnika.