Magično skrivnostno potovanje

Tako vsaj menijo pri večini naslovnikov, ki naj bi si sredi meseca ogledali jedrska obrata v Bušerju in Natanzu. Diplomati izražajo zadržanost, najbolj odkrito nastopajo v Washingtonu, kjer so pobudo označili za "šalo", ki ne more nadomestiti sodelovanja z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo. A ta šala ni smešna, saj ponuja predvsem nov korak v slepo ulico odmikanja od dejanskih pogajanj. Pričakovati, da je iranska ponudba dokaz sodelovanja z IAEA, je iluzorno in glede na preteklo ravnanje ne daje nikakršnih zagotovil. Iran je do zdaj napovedoval že marsikaj; razna pisma, pobude in kar je še podobnih sinonimov za mešanje megle, tako da nove pobude, ideje, ki na daleč delujejo kot resen premik, že vnaprej razvodenijo. Tokratni pristop predpostavlja krepitev delitve med osrednjimi državami Varnostnega sveta ZN in pogajalske ekipe, saj že razporeditev vabil kaže na to, da obstajajo tisti, ki jih Iran skuša prepričati, in tisti, ki jih ne želi niti prepričevati. Razkol med obema poloma bi se tako lahko znova izkristaliziral pri naslednji razpravi o sankcijah proti iranskim oblastem, ko bodo ZDA in evropske države, ki se sicer pogajajo z Iranom o jedrskem programu, a niso vabljene v jedrske objekte (Velika Britanija, Nemčija, Francija), iskale konsenz za ukrepe zaradi nove faze stopicanja na mestu.

Pogajanja o iranskem jedrskem programu so pred mesecem dni prinesla zgolj dogovor o nadaljevanju pogajanj konec tega meseca, kar je po več kot letu dni brez pogovorov že napredek. Dejstvo je, da se pogajanja vrtijo v "začaranem krogu", v katerem Iran vztraja, da napredka pred ukinitvijo sankcij ne bo, po drugi strani pa zahodna mednarodna skupnost poudarja, da umika sankcij ne bo, če ne bo izpolnil danih obveznosti. Medtem ko iranske jedrske zmogljivosti rastejo in se krepijo, v ZDA in Izraelu z ene strani mize na drugo prelagajo najskrajnejše ukrepe. To, da pogajanja vodi zunanja predstavnica EU, je po svoje priznanje, a dejstvo je, da o njenih kompetencah na področju zunanje politike med diplomati že znotraj EU le redki prepoznavajo svetle točke, kar nemara kaže na to, da so razmere trenutno takšne, da pravzaprav nihče nima prave volje soočiti se z bojda eno največjih nevarnosti.

Vzvodov za preprečitev jedrsko oboroženega Irana je očitno malo. In prav v kontekstu pomanjkanja resne volje za ukrepanje in nekakšnega fatalističnega spoznanja, da se bodo še pogovarjali, se iskri zaključek, ki ga brez težav preselimo iz izraelsko-palestinskega spora. Tam je že desetletja nadomestilo za dejansko ukrepanje, rešitev in za mir prav mirovni proces. Včasih zastane, včasih ga zaženejo, ves čas poteka, a po večini ga dejansko ni.