Loščenje čevljev in iluzij

Po bistri referendumski kampanji z gospo Čepin je vladni propagandni urad udaril še s prelakirano četrt stoletja staro televizijsko reklamo, "legendarnim" spotom Slovenija, moja dežela, v čast 20. obletnici samostojnosti. S 50 tisoč zapravljenimi evri je bilo treba "pomiriti" avtorja te genialne domislice in tistega, ki je iz izvirnega spota izločil dva ali tri kadre, pa tistega, ki je v petih minutah naredil nov glasbeni aranžma, in tiste, ki so v treh minutah vse skupaj odpeli, ter vse tiste, ki so to posneli in zmontirali, pa vse tiste, ki so digitalno napudrali staro sliko, in vse lastnike avtorskih pravic starega spota, pa tistega, ki si pravi režiser, in tiste, ki so telefonirali … Naenkrat se 50 tisoč evrov ne zdi več veliko, čeprav razlike med starim in novim spotom ni mogoče opaziti, še slišiš jo komaj, mogoče se pevska druščina v novem spotu še malo bolj dere. Tudi kampanja s Čepinovo in ostalimi je stala 50 tisoč evrov in mogoče gre pri vladnih propagandnih izdelkih za neko cenovno enoto, ki določa optiko (pod)izvajalcev: Izhodišče ni ideja, ampak vprašanje – Kaj je mogoče za ta drobiž sploh narediti?

In tako se pride tudi do zamisli o obuditvi "legendarnega" spota, s katerim so sredi osemdesetih reševali zavožen slovenski turizem, čeprav je bil legendarni slogan najprej mišljen kot oznaka na smetnjakih. Kampanja se je takrat začela s "subverzivnim" časopisnim oglasom Turisti prihajajo, ki je sprožil cenzuro političnega vrha, bolj ali manj istim politikom pa je priljubljenost akcije prišla kot naročena nekaj let pozneje, ko so že jahali na valovih prebujenega nacionalizma in domoljubja. Zadeva se je smiselno iztekla v plebiscitno akcijo s propagiranjem štirih milijonov pridnih rok in ni naključje, da je ista reklamna agencija brezplačno pripravila predvolilno kampanjo poznejšemu prvemu predsedniku države.

Težavnost legendarne reklame ni v njenih paradoksalnih zaslugah za osamosvojitev Slovenije, ampak v "Blut und Boden" ideologiji, ki jo "prodaja": Slovenija in Slovenci smo prijazni, čisti, domačijski, naravni, pristni in seveda servilni – izpopolnjena različica Švicarjev in Avstrijcev na sončni strani Alp.

Če je ta puhli, v turistično embalažo zakrinkani agitprop pred dvajsetimi leti še lahko motiviral k vlažnemu gnetenju kolektivne samopodobe, je danes, v času splošne deziluzije, le še slaba šala za 50 tisoč evrov. Slabih šal nasploh ne primanjkuje, kot iz rokava jih je stresal premier Pahor na zaupnem pogovoru z novinarji v Mariboru, ko je prispeval antološko argumentacijo o nesmislu politične reklame v času krize. Takole je rekel: "Vem, da se da s kakšnimi prijemi kakšno stvar izbrusiti in zloščiti. Čevelj se da zloščiti, če je čist, zapomnite si to. Če je čevelj blaten, potem zadostuje in je potrebna samo voda, ker se blato vedno znova nanaša, ker ni mogoče, da boste s kremo in loščilom sčistili škorenj. Torej: čevelj v konjukturi lahko vedno zloščite, da se sveti, medtem ko še tako dober piar odpove v času krize."

Če kaj, si velja zapomniti to modro misel, posebej zdaj, ko "spontano" vznikajo rešilne zamisli in pobude, od sveta modrecev SLS do spletne akcije resetirancev. Za nič drugega jim ne gre kot za (samo)reklamo: kako sicer razumeti, da se ljudje, od katerih je (bil) vsak že do vratu vpleten v politiko, prodajajo kot nevtralni razumniki, sposobni rešitelji, katerim so, kot narcisoidno trdijo, njihove službe in družine pomembnejše od politike – razen če jih ubogo ljudstvo ne zaprosi dovolj množično, naj vendar prevzamejo vodstvo. In tako zdaj na spletu malo preverjajo svoje politične delnice. Saj pravim, nikoli ne zaupaj starejšemu od desetih let, za katerega na svetu ni pomembnejše stvari od njegovega mobilnega telefona.