London kliče!

Varnostni prijemi ZDA po gospodarski krizi so pričakovano postali izrazito bolj multilateralni. Čeprav je glede na stroške že tako kratke operacije ta naglica povsem razumljiva. Ameriški predsednik je črko za črko, besedo za besedo, potrdil novo vlogo za svetovnega policaja. ZDA ne (z)morejo same. Kar je kar dobrodošlo, saj v mednarodni skupnosti tako enotnih stališč glede nekega režima, ki zatira lastno prebivalstvo, že dolgo nismo slišali. »Gadafi mora oditi«, ponavljajo voditelji zahodnih držav, a ključno vprašanje je, zakaj potem to tudi ni cilj vojaških operacij. Cilji so namreč zaviti v nejasno formulacijo zaščite civilistov. Recite, kar hočete, a zaščita civilistov je zelo obsežen, ohlapen pojem, ki po eni strani dopušča marsikaj, po drugi pa omogoča tudi zelo toge definicije. V strahu pred odtujitvijo libijskega prebivalstva, v strahu (predvsem za Rusijo ali Kitajsko) pred izgubo zadnjega kančka suverenosti, ki še ostane tistim s slabim izkazom glede človekovih pravic, da se sklicujejo na interne zadeve suverenih držav, v strahu pred novim Irakom želi mednarodna skupnost s čim bolj čistimi rokami doseči čim večji učinek. Miru z raketami najbrž ne bo, vsaj doslej se tovrstna taktika ni najbolj obnesla.

Enotnost v mednarodni skupnosti je zelo presenetljiva, saj jih je le malo, ki bi pred sprejemom resolucije 1973 verjeli, da lahko ruski in kitajski veleposlanik pri OZN tovrstnemu besedilu ne oporekata. Ali je Gadafi tako majhna riba ali pa se je mednarodna skupnost le nekaj malega naučila pri preštevanju trupel v Ruandi ali v Srebrenici. Preseneča tudi podpora Arabske lige, ki pa resnici na ljubo Gadafija nikoli ni imela preveč pri srcu. Afriška unija je druga zgodba, gleda na to, da je nastala na predlog polkovnika Gadafija, ki ji še pred kratkim tudi predsedoval, je doseganje kakršnega koli resnejšega stališča znotraj nje izrazito zahtevno. Še posebej, če vemo, da je Gadafi revnejšim državam članicam Afriške unije sam plačeval dolgove in tako skrbel za vsaj 15 odstotkov proračuna organizacije.

Ne smemo pozabiti na francoski vidik, ki je v zgodbi o Gadafiju očitno tisti, ki je daleč pred drugimi »začutil« dolžnost, da spremeni svoje poglede na prihodnje, morda celo izvoljene vladarje libijskih naftnih bogastev. Po fiasku, ki si ga je privoščila prejšnja zunanja ministrica, ko je še med revolucijo v Tuniziji razpredala o pomoči tamkajšnjemu neizvoljenemu voditelju, se je francoska diplomacije sestavila v povsem novem, humanitarno-napadalnem sozvočju. Francija je nato tudi sama ugotovila, da tudi sama ne more igrati svetovnega policaja, ne glede na ideale francoske republike, ki jih francoski predsednik ponuja kot sliko prihodnjega svobodnega, arabskega sveta.

Kot vsako vojaško posredovanje bomo tudi tokratnega lahko ocenili šele po tem, ko bo končana pokonfliktna obnova in ko bodo, ali pač ne, oblast v državi prevzeli izvoljeni predstavniki oblasti. V Iraku je za nekaj podobnega trajalo več let, ne glede na to, da so bile Sadamove sile zlomljene v relativno kratkem času. V Afganistanu je postopek tranzicije šele krepko na začetku in nikakor na trdnih temeljih. V Libiji smo na dobri poti v resno državljansko vojno. Včeraj so v Londonu govorili o Libiji brez Gadafija. Za zdaj še o viziji, ki bo ob trenutnem mandatu mednarodnih sil ter brez oboroževanja upornikov morda še nekaj časa vizija.