London, Amsterdam, Ljubljana

Hitro sem sicer ugotovil, da je zaradi permanentnega prometnega kolapsa križarjenje po tem velemestu misija za bedake, vseeno pa sem opravil kar nekaj zabavnih voženj, na primer nenameren izlet skozi krožišče v desni, "evropski" smeri. Ne boste verjeli, zaradi tega ni noben policist streljal name in noben voznik mi ni žalil matere. Zadnji dan sem nesramno parkiral na pločnik in skočil v second hand knjigarno po rezervirane knjige, trajalo je nekaj minut, in ko sem se vrnil, je pred avtom mestni policist že pisal kazen. Milo sem ga prosil za usmiljenje, a se ni pustil prepričati. Izročil mi je plačilni nalog in rekel: "Svetujem vam, da kazni ne plačate, in če plačila ne bodo zahtevali na mejni kontroli, ko boste zapuščali državo, vrzite ta papir stran." Tako se je tudi zgodilo. Nekaj let pozneje sva se s prijateljem z njegovo oranžno diano odpeljala v Amsterdam. Tik pred vrnitvijo v domovino smo se s tamkajšnjimi prijatelji odpeljali na poslovilno juho. Vsa parkirna mesta pred restavracijo so bila polna in oni so parkirali avto kar na cesti, midva diano na pločnik. Holandski prijatelj je prijazno predlagal: "Pustita avto na cesti, menda ne bosta ovirala pešcev." Pojedli smo juho, se vrnili k avtomobilom, nikjer nobenega policista.

Pri nas gredo stvari drugače. Policisti so praviloma tam, kjer jih nihče ne potrebuje, avtomobilisti pa globoko prezirajo šibkejše v prometu. V nedeljo opoldne smo se skozi opustelo mesto vračali s Šmarne gore. Bilo je pasje vroče in v takšnih okoliščinah se mi kljub opozorilom najmlajšega, da je "red vedno pas pripet", res ne ljubi mučiti z varnostnim pasom. Takoj za prednostnim ovinkom, ki smo ga prevozili z vključenim smernikom in z manjšo hitrostjo kot je prepisana, nas zaskoči par prometnih policistov. Eden od njiju uradno ugotovi, da nisem pripet, povem mu, da nimam s seboj niti dokumentov, narekujem mu svoje podatke, on bi rad, da mu zrecitiram še EMŠO, črkovati mu moram ime ulice, ki mu ne gre v uho, odloči se, da me bo kaznoval s 60 evri zaradi varnostnega pasu (kar je v resnici 120 evrov), odgovorim mu, da bi me lahko odpravil le z opozorilom, on pa mi zabrusi, da imajo ta teden poostren preventivni nadzor prometa, in da me je itak že oprostil plačila 200 evrov, kolikor sem si prislužil z manjkajočimi dokumenti. Gledam tisto zlato verigo okoli njegovega zapestja in tista njuna zloščena BMW-ja 1100 RT ter njuna nepremočljiva in neprepihljiva oblačila, vse to kupljeno tudi za moj denar, in rečem: "Zakaj ne greste nadzirat prometa tja, kjer ga res kršijo?" Tiho sta kot miši, vzvišena nad teženjem pravično kaznovanega, ugodno jima je v senci pod kostanji, na samotni ulici, po kateri bo slej ko prej spet pripeljal kakšen neprivezan in do kosila bosta že pridelala normo.

Uradno ta teden izvajajo "… poostren preventivni nadzor prometa", na katerega se je skliceval prometni policist, zaradi voznikov pod vplivom alkohola, mamil in psihoaktivnih zdravil. Pri našem bližnjem srečanju sicer ni bilo niti sence kakšnega takšnega suma. Me je pa zato nekaj ur pozneje na Tržaški za las zgrešil voznik zasebnega varnostnega podjetja, ki je brez smernika nenadoma zavil na levo, medtem pa popolnoma ležerno telefoniral. Še nekaj ur pozneje sem na Celovški občudoval hrabrost mladega voznika super terenca, ki je med zavijanjem na levo na prehodu za pešce popolnoma izsilil peško, ki je imela zeleno luč. Rešil jo je le instinkt po preživetju. Prometni policisti so bili takrat že nekje na zasluženem kosilu in večerji.