Torek, 29. 3. 2011, 8.23
10 years, 9 months
Libija in boj za legitimnost
Človek se težko znebi občutka, da so koalicijske sile s Francijo na čelu skočile v libijski bazen, ne da bi se prej prepričale, ali je v njem sploh kaj vode. Kaotičnost razmer na terenu se je hitro preselila v koalicijske vrste: najprej ni bilo jasno, kdo vse skupaj sploh vodi; glede na zelo nasprotujoče si interpretacije omenjene resolucije še zdaj ni jasno, kakšen je končni cilj operacije; najhuje pa je, da se nikomur niti ne sanja, kdo so pravzaprav ljudje, ki predstavljajo začasno uporniško vlado. Francija je še enkrat dokazala, da tako zahtevnim izzivom preprosto ni kos. Ampak civilisti v Bengaziju so rešeni, to pa pomeni, da je osnovni cilj resolucije, vsaj če je ne interpretiramo pretirano velikodušno, izpolnjen. Kaj pa tisti drugi civilisti? Koalicijske sile bi se morale pošteno zamisliti ob slikah oboroženih "civilistov", ki se na poltovornjakih prevažajo po deželi in samoiniciativno osvobajajo zasedena mesta. Pri tem početju so, kot je mogoče sklepati iz njihovih izjav, odgovorni edino Alahu – nikjer sledi kakšne bolj posvetne hierarhije. Dokler so bili prepuščeni sami sebi, je bila to pač notranja težava Libije, toda zdaj, ko je skrb zanje prevzela koalicija, je postala zadeva povsem nesprejemljiva. To bi konec koncev moral biti zelo jasen znak, da je treba operacijo prekiniti, poskrbeti za oblikovanje nečesa, kar bo vsaj od daleč spominjalo na regularno vojsko z jasno strukturo poveljevanja in odgovornosti, medtem pa po možnosti izsiliti pogajanja z režimom.
Tukaj se zdaj tudi jasno vidi, kako tehtni so bili pomisleki predsednika Türka glede legitimnosti novonastajajoče konstelacije moči v državi in regiji. Sam je opozoril na težavo na ravni mikrofizike oblasti – ostanki razkrajajoče se revolucionarne oblasti, plemenski in etnični oblastni odnosi, embrionalna stopnja demokratične oblasti – ravno tako pa je treba upoštevati širšo perspektivo, ne samo OZN in Arabske lige, ampak tudi Afriško unijo, ki je v tem primeru ostala povsem spregledana, kar je seveda vsaj precej nerodno.
Na splošno je mogoče reči, da nobena legitimnost ni absolutna. Vsaka legitimnost je v svojem bistvu sporna in se mora tako rekoč nenehno potrjevati. Nanjo bi bilo potemtakem še najbolje gledati kot na proces, v katerem neka brezoblična masa, ki se je dvignila proti obstoječemu režimu, oblikuje v narod ali v drhal – meja med njima je vsekakor zelo fluidna. Za konkretno ponazoritev je ravno Gadafijev primer: če je bil sprva za Zahod stekli pes in terorist, s katerim se ni bilo dostojno družiti, se je pozneje spremenil v povsem sprejemljivega sogovornika, dokler ni nedavno spet padel v nemilost.
Vsaka oblast je usodno odvisna od svoje legitimnosti. Oblast, ki bi temeljila na goli sili, v strogem smislu ne obstaja, kajti gola sila pač ne zmore zagotoviti smisla. Karikirano povedano: tisti, ki ukazuje, je odvisen od pripoznanja onega, ki ukaze izpolnjuje, izpolnjuje pa jih samo, če ima za to dober razlog, motivacijo, globlji zakaj. Ko ni več pokorščine, se mora oblast zateči v nasilje, to pa je zmeraj tvegano.
Tako kot je Ahil potreboval svojega Homerja, potrebuje Pentagon svoj Hollywood. To je v praksi videti tako, da se producent oglasi pri pristojni službi v Pentagonu in ji predloži scenarij. Služba ga pregleda, morda predlaga kakšne spremembe in na koncu, če se obe strani strinjata, film blagoslovi, s čimer dobijo ustvarjalci dostop do razpoložljive vojaške tehnologije. Tako je nastal npr. Top Gun, film, zaradi katerega se je za svoj poklic odločil marsikateri pilot, ki danes leti nad Libijo, ne pa recimo Platoon Oliverja Stona. (Razlika se najbrž opazi brez kakšnih večjih težav.)
Skratka, če koalicijske sile iz Libije nočejo napraviti novega Iraka, bodo morale začeti bolj resno razmišljati o svoji legitimnosti, predvsem pa o njenih lokalnih in regionalnih virih.