Sreda, 24. 2. 2010, 7.06
8 let, 8 mesecev
Lahko noč in srečno! Po nizozemsko!
Mati vseh ofenziv in kar je še podobnih nesmislov za napad na položaje talibanskih upornikov in privržencev Al Kajde ta čas poteka dobro, menijo v zavezništvu. Da bi poskusu zavzetja sicer enega ključnih mest v provinci Helmand res dali tako neverjetno bombastično in nevarno zveneče ime, bi moralo dejansko iti za uvod v spopad, ki naj bi prinesel preobrat v Afganistanu. O tem bomo lahko še sodili, a podobnih napovedi o pomembnih vojaških ofenzivah smo se v Afganistanu že dodobra naposlušali. Pravega napredka, navkljub nekaterim dobrim praksam sodelovanja med lokalnim prebivalstvom in mednarodnimi silami, za zdaj ni. Več je dokazov o prikritih agendah, korupciji, nepotizmu. Afganistan je konec koncev le ogromna država, ki funkcionalne državne ureditve ne pozna. Trditi, da je krepitev spopadov v Afganistanu korak do miru, je težavno. A je zaostritev najbrž nuja za umiritev razmer in za upravičenje vseh izgub, tako življenj kot finančnih sredstev.
Medtem ko se na tisoče tujih vojakov z lokalnimi varnostnimi “silami” podaja na vojaške spopade, se je na Nizozemskem zgodila prava protiofenziva. Pred razpravo o potrebah na terenu je zmagala politika. Preračunljiva, pragmatična politika. V nepravem trenutku. Za boj s talibani vsekakor. Prav tako za prepričevanje domačih javnosti o nujnosti tega boja in krepitve navzočnosti posamičnih držav v Afganistanu. Odločitev za ali proti je zgolj to. Odločitev, ki je lahko dobra ali/in slaba. Nizozemski ne je težaven za predvsem zavezništvo. Za solidarnost, o kateri govori Anders Fogh Rasmussen. Oditi brez dosežka, ki omogoča upravičenost posredovanja je sinonim za že v osnovi nesmiseln odhod v misijo. Generalni sekretar Nata ne verjame, da bo nizozemski odhod tudi drugod sprožil razprave o podobnih pristopih. Vlade po Evropi za zdaj tega ne počnejo. V javnostih se sicer že lep čas kopičijo vprašanja in dvomi. Obstajata vsaj dva možna načina. Pomiritev javnosti z jasno razlago ali sprememba politike. Politikov?
Nizozemski laburisti so izkoristili trenutek in dobili premiera na levi nogi. Nauk zgodbe je jasen. Ne glede na to, kaj govori uradna politika glede Afganistana, je želja po politični oblasti doma vseeno bolj pomembna. Glede na to, kako nepriljubljeno je vojskovanje pod Hindukušem, potem morda že lahko čakamo, kdo bo naslednji, ki bo poskusil izkoristiti nepriljubljeno vojno. Če k temu dodamo še vse manjšo željo po sodelovanju v operacijah, ki za povrh nimajo jasnih ciljev in ne prinašajo strateških prednosti, predvsem ekonomskih. Prej obratno. Predčasne volitve prinašajo Nizozemski poleg vsega še zelo zamegljeno politično krajino. V njej, podobno kot lani na volitvah za Evropski parlament, vse više kotira stranka »spornega« Geerta Wildersa. Trenutek je več kot primeren za cenen populizem. Lahko noč in srečno.