Krof

Svež krof se, namreč, izjemno dobro prileže kadar koli med letom za zajtrk, hiter prigrizek, slasten zaključek obroka ali priboljšek ob kavici ali čaju. Videti je preprost za pripravo, a celo mnogi, ki ga redno pripravljajo, ne morejo vedno napovedati, ali jim bo vsakokrat uspel tako, kot so si zamislili. Krof mora biti sočen, nikakor pa ne preveč masten. Nedopustno je tudi skoparjenje z marmelado: zakaj ima že vsak avstrijski krof več marmelade kot kateri koli naš? Temeljni greh in smrtna obsodba za krof je staro ali "čudno" olje, a vsak tak poskus nesmotrnega varčevanja v hipu, na srečo velikokrat tudi že pred nakupom, razkrije neprivlačen vonj, pogosto pa tudi zadušena barva.

Male skrivnosti, velika razlika

Osnovne sestavine krofa, predvsem moka, maslo, rumenjak, kvas in sladkor, so vedno enake, tudi osnovni postopek, praženje v olju, je skupni imenovalec vsem, a so malenkosti pri pripravi, ki spremenijo kup testa v mojstrovino – ali obratno. Nič čudnega, da mojstri krofopeke ne želijo razkriti vseh svojih adutov. A nekaj so nam vendarle zaupali. Denimo že sladkor: biti ga mora ravno prav, toliko, da ne prekrije celega zgornjega dela krofa. Kajti če je sladkorja na krofu preveč, in to se hitro vidi, bo sladkor "ubil" krof in zakril njegove dobrote. Morda nekateri prav zato izdatno dodajo sladkor, da prikrijejo neuspehe sicer manj uspešnega krofa?

Zelo pomembno je pravo vzhajanje. Krof mora biti mehek in sočen, naj pa ne bi imel okusa, ki bi ga pričakovali pri žemljici ali pici. Od skorjice pričakujemo, da je tenka in ravno prav hrustljava, kar pa je neločljivo povezano z njegovo svežino in tem, da je najboljši prav takrat, ko se po peki izenači s sobno temperaturo. Nekateri v testo dodajo več rumenjakov, nekateri manj, kar pa barva in potem tudi okus nedvomno potrdita. Majhni priboljški, kot so limonin sok, naribana skorjica južnega sadja ali kakšna kapljica ruma, prav tako lahko naredijo usodno razliko, ki ji bodo naši čuti okusa lahko zelo hvaležni.

Najboljši je pravkar ohlajen

Klasična izvedba krofa kliče po marelični marmeladi, a se obnesejo tudi druge marmelade. Ne gre spregledati niti polnjenih s čokolado ali vaniljevo kremo, kar ene sicer navduši, druge pa razočara. Nekateri pa čokolado raje uporabijo kot preliv kot pa kot polnilo, a velja pri tem za presežen preliv enako svarilo kot za presežen sladkor. Zanimiva različica krofa je tudi s posuto kokosovo moko.

Kakor koli ga že oplemenitijo, je krof najboljši prav takrat, ko se po peki ohladi na sobno temperaturo. Dalj časa, ko stoji pred zaužitjem, manj bo prepričljiv, naslednji dan bo načeloma dober samo še za kakšno hudo lakoto, o užitku pa se bo le še težko govorilo. Zato v pekarnah, kjer jih sproti delajo, imate najboljše obete prav s krofom z marelično marmelado: ker jih največ prodajo, jih tudi najbolj sproti delajo in je največ verjetnosti, da bo vaš izbranec v vrhunski formi. Eni prisežejo na velike, tudi do 200 gramov, eni raje vidijo, da pospravijo več manjših – to pa je res le še vprašanje osebnega okusa, le da je, ne glede na velikost, dobro pripravljen.

Kaloričen užitek

Vsak užitek nekaj stane – ne le v stroškovnem pomenu besede. Krofa gotovo ne boste zasledili v nobenem učbeniku zdrave hrane, saj ima lahko posamezen krof, seveda je to odvisno od njegove velikosti, od kakih 200 kcal za manjšega do več kot 400 kcal za izdatnejšega. Ob še tako dobrem krofu, ki ga počasi uživamo, bo za porabo njegovih kalorij treba teči ali početi kakšno drugo zahtevno telesno dejavnost kar nekaj več časa.

Toda drobni trenutki zadovoljstva lahko polepšajo sivino in rutino vsakdana in dobro pripravljen greha vreden krof je zagotovo lahko popotnica za nekaj prijetnih minut.

Najprometnejši prelaz med osrednjo Slovenijo in Štajersko ni znan le po sagah o gradnji avtocestnih predorov, temveč predvsem po tamkajšnjih krofih, katerih tradicija bo letos zaplula v šesto desetletje. Tiste z marelično marmelado izdelujejo (in tudi prodajo) kot po tekočem traku, z borovničevo marmelado in čokoladne z vaniljevo kremo pa malo manj, vsega skupaj več tisoč na dan. Posamezni marmeladni krof stane 1,20 evra, z vaniljevo kremo 10 centov več, vsakega sedmega pa vam bodo podarili. Trojanski krof ima značilno rumeno bogato barvo in se ponaša z eno petino kilogramske mase in čeprav mu še vedno ni prav nič za pripomniti, se tisti, ki nismo več med najmlajšimi, pogosto ujamemo v mislih, da so pred kakšnim desetletjem ali več bili še boljši. Morda res, morda pa se nam samo kolca po bolj brezskrbnih mladostnih letih.

Pekarna na Dunajski cesti v Ljubljani ponuja manjše in zato primerno cenejše krofe, polnjene z marelično marmelado ali čokolado. Mnenja preizkuševalcev niso bila enotna, a so se vendarle gibala okoli skupnega imenovalca "še kar, a vendarle ne izstopajoče". Oceni je zagotovo prispevalo dejstvo, da smo jih zaužili kar zgodaj zjutraj, torej sveže.

Na avtocestnem počivališču v Starinah pri Otočcu na poti v Posavje nas je presenetila ponudba enajstdekagramskih krofov z marelično marmelado. "Prirejamo jih ob pustu," so potrdile prijazne uslužbenke, med tem, ko so nam zaračunale poldrugi evro za vsakega. Na avtocesti je pač vse malo dražje, a je priložnostni krof nedvomno uspešno opravil preizkus.

V predpustnem obdobju iz Primorske pošiljajo po vsej Sloveniji krofe, ki jih v zavojčkih po deset za slaba dva evra in pol prodajajo v trgovinah Hofer. So sicer manjši, ravno prav za dva ali tri ugriza in tudi ne odveč mastni. Večina jim to šteje za močan plus, osamljeni glas pravi, da bi lahko vendarle bili za odtenek bolj sočni, a vsi podpisujemo, da imajo primerno količino okusne marmelade. Ne gre spregledati.