Kraljeviči ulice

Pred dnevi sem si ogledala srce parajoč prispevek o brezdomcih v Sloveniji. Govorili so večinoma s starejšimi ljudmi, ki so pristali na cesti in zdaj svoje dneve prebijajo kdovekje, noči pa v zabojnikih ali sobah za brezdomce. O razlogih, zakaj so pristali na cesti, niso razglabljali, prav tako niso predstavili druge plati brezdomstva. Tiste, s katero se prebivalci vsakega večjega mesta srečujemo vsak dan. Ko hitimo po svojih opravkih, največkrat srečamo brezdomce, ki so očitno pod vplivom ne vem česa in prosjačijo za denar. Včasih z umetelno razdelanim razlogom, včasih ne. Nekoč mi je neka mlajša ženska razgrnila celo zapleteno zgodbo in šele po petih minutah sva prišli do tega, da bi si rada od mene "izposodila" dvajset evrov. Okej, rada pomagam, ampak dvajset evrov posojam samo ljudem, ki jim zaupam. Od takrat zgodbic ne poslušam več, ker med dnevnimi opravki resnično nimam volje za dolgotrajno ocenjevanje igralskih sposobnosti. Samo povejte mi, kaj hočete, pa bom videla, kaj lahko storim.

V Ljubljani sem še posebej navdušena nad dvema mlajšima moškima, ki me oblajata skoraj vsakič, ko grem skozi center. Verjetno ju poznajo vsi, ki so bili več kot dvakrat na kavi v središču prestolnice. En deluje, kot da sploh ne ve zase, in v roki stiska praviloma zmečkan izvod Kraljev ulice, ki pa ga kakopak ne prodaja, ampak samo uporablja za lažje prosjačenje (in s tem seveda meče slabo luč na vse druge prodajalce tega časnika). Ta zna biti precej težaven, če si do njega oster.

Drugi s svojim prodornim glasom obdeluje ljudi v radiu petih metrov okoli sebe ter vedno in brez izjeme prosi za natanko 50 centov (mimogrede, na 120 nekdanjih tolarjev nisem nikoli gledala kot na drobiž). Nekoč me je zmotil celo med tem, ko sem dvigovala denar na bankomatu, ampak to pravzaprav ni še nič, saj mi je nekoč nek klošar, za katerega nisem imela denarja, kar sam predlagal, da se sprehodim do bankomata. Čudovito, res. Mu lahko kupim še kavo, piškot, dnevni časopis, izpolnim loterijski listič in spoliram čevlje?

Ljudje, ki prosijo za denar, ker nimajo nič jesti, pa so sploh posebni. Še nikoli nisem slišala za nikogar, ki bi dejansko sprejel hrano namesto denarja. Le v Franciji se mi je zgodilo, da je dečko med nabiranjem drobiža od naše skupine, ki je ravno napadla dobrote iz pekarne, raje kot za denar prosil za del hrane. In dobil jo je.

Zdi se mi, da bi večina Slovencev – in seveda tudi jaz – z veseljem pomagala ljudem v stiski, ampak kaj, ko pri večini ljudi, ki me ustavljajo na ulici, nimam občutka, da so resnično v težavah, iz katerih se ne morejo izkopati. Nenehno me preganja občutek, da je resnična beda skrita pred javnostjo in jo je sram prosjačiti. Brez pretiranega upiranja in odrekanja (in verjamem, da nisem edina) bi lahko del svojega proračuna namenila plačilu kakšne položnice družini, ki je sama ne more poravnati. A tako kot večina bi to raje naredila mimo vseh inštitucij in organizacij. Tudi brez nedavne mini aferice Unicef je moje zaupanje v dobrodelne organizacije pač precej na psu.

Na ulici se vsakodnevno srečujemo s prosjačenjem, ki nam s svojo nenehno prisotnostjo pomaga vzgojiti ignoranco do tovrstnih težav. Do ljudi, umaknjenih na rob. In priznam, do klošarjev, ki hočejo od mene denar za nov liter vina, medtem ko starega še vedno držijo v roki, nimam nobenega sočutja. Nisem sponzor za odvisnike in pomoč, ki jo potrebujejo, ni denar. Prav tako mirno prezrem obsežno zasedo, ki čaka pred trgovinami, odprtimi ob nedeljah. Rada bi samo prišla v trgovino brez plačevanja vstopnine, okej?

A v resnici nikoli ne reagiram tečno, čeprav se od mene redko izvabi kakšen drobiž, kvečjemu na poti ven in samo, če se k meni pristopi ... prijazno. Sicer sem radodarnejša do kakšnih pouličnih umetnikov, ker saj vem, da je tudi celodnevno prosjačenje precej utrudljivo, ampak vseeno rada vidim, da človek počne vsaj nekaj, karkoli, pa čeprav skače po levi nogi pol ure skupaj. Karkoli. Samo naredi nekaj več kot le to, da iztegneš roko. Če lahko, seveda. Zadnje čase pogosto srečam tudi starostnike, ki potiho vprašajo za pomoč. Pri teh te res malo stisne. In ti vedno dobijo tistih nekaj kovancev, če jih le imam.

Ne, težava ni v tem, da ne bi hoteli pomagati. Le izbirčni smo pri tem, komu pomagati. Včasih preveč in včasih še premalo.