Kraljestvo za pločevino

Nekoč sem bil zaprisežen motorist. Zamenjal sem tri motorje in z vsakim sem pokopal eno iluzijo. Pri prvem sem sanjal o prostranstvih Mongolije, na koncu sem križaril le še po Hvaru. Moj garažni guru je, ko sem mu razlagal, kaj bi rad pri motorju popravil in dodelal, ironično pripominjal, da res ni nič pametnejšega kot investirati v pločevino, in šele precej po tem, ko sem zadnji motor pretopil v štiri kvadratne metre stanovanja, sem doumel, zakaj se on raje vozi s kolesom.

Ko zagledam lep motor med vožnjo, me v desni dlani še vedno prime "ožemalni krč", vendar me skušnjava mine, ko pomislim na vse (ne)mogoče stroške in na obredje z oblačenjem ter slačenjem, še posebej pa s čelado, ki se je, tako kot vojaške kape, nikoli nisem mogel navaditi. In ko berem novice o motorističnih nesrečah: stvar je postala neobvladljivo nevarna.

Zdaj bi se spravil na motor le še tako kot znanec iz Kölna, ki je kupil nov bavarski motocikel, ga z ladjo poslal do New Orleansa, se z njim prepeljal do Los Angelesa, ga tam prodal in se vrnil domov. Ali pa, če bi obstajal sistem delitve motociklov po vzoru delitve avtomobilov – tako imenovani car sharing, klubski sistem izposoje avtomobila.

Kot je videti, smo v Sloveniji od tega še kar daleč. Avtomobil je še vedno preveč pomemben statusni simbol. K premisleku o nezreli zaverovanosti v svoj kos pločevine bi sicer lahko spodbudil nesporen uspeh mestnih koles v Ljubljani: kot da so uporabniki komaj čakali nanje, od prvega dne jih je mogoče videti povsod po mestu, kljub neprijazni kolesarski ureditvi in policijskim protikolesarskim akcijam.

O delitvi avtomobilov (nam najbližje, na Dunaju, si sedem tisoč ljudi deli 120 avtomobilov) razmišljam zadnje dni, ko poskušam prodati družinski avtomobil. S tem zoprnim opravkom sem odlašal že pol leta, odkar nam je postal za en sedež premajhen. Najlažje bi ga bilo za 10, 15 odstotkov ceneje prodati v avtohišo, a ta način "investiranja v pločevino" je boleč, zato sem objavil oglas na spletnem portalu.

Ubral sem naivno prodajno taktiko: vsakemu interesentu povem za vse praske, trajno umazano notranjost in druge neprijetne malenkosti. Učinek je porazen: v dveh dneh je imel oglas več kot 300 ogledov, poklicali pa so me upokojenec, ki je preganjal jutranji dolgčas, preprodajalec, ki je na hitro poskušal zbiti ceno do dna, sorodna duša, s katero sva se na koncu pogovarjala o debilnosti sovraštva med navijači Olimpije in Jesenic, in ženska, ki je sumila, da jo hočem ogoljufati. Po elektronski pošti je prišlo tudi sporočilo: "Pozdravljeni, Jaz sem kapetan Van Bent, imam obresti na vaš avto. Koliko je tvoja zadnja prodajna cena in tekoče podatke o vozilu?"

Trenutno sem v procesu pogajanja s prvim resnim potencialnim kupcem – prvim, ki se je sploh usedel v avto in ga preizkusil. Recimo, da sem rojen pod srečno zvezdo in bo prodaja uspela že v tej rundi ter da pri administrativnih opravkih ne bo posebnega pranja možganov: še vedno bom le na pol poti, saj se bom moral preleviti v kupca in poiskati primeren rabljen avtomobil. Do zdaj sem šel pogledat dva in ugotovil sem, da je fraza "odlično ohranjeno" zelo elastična oziroma da je lahko dobro (sam sem v oglasu za svoje vozilo navedel "dobro ohranjeno") tudi odličnejše od odličnega. Ko sem že pri pomenu: menda se ne sme posojati žene, pipca in konja. Če je pipec po analogiji mobilni telefon, žena pa naj bi bila še vedno žena, bi bilo s staro šego še vedno najpametneje prelomiti pri konju in si začeti deliti avtomobile.