Ko umre še zadnje upanje …

Ko je pretekli petek predsednik vlade Borut Pahor pogumno izjavil, da je še pet sekund časa za rešitev Preventa Globala, ki ga lastniško obvladujeta dva sprta petelina, so nekateri res mislili, da na koncu predora še sveti luč. Pa se je kaj hitro pokazalo, da Pahorjev že pregovorno nalezljivi optimizem nima pretirano realnih temeljev. Pa če bi skoraj 1.300 šiviljam in njihovim družinskim članom premier še kako rad sporočil, da je težava obvladljiva in zato rešljiva.

Kaj drugega kot pomoči pri mrzličnem iskanju strateških partnerjev za nadaljnje šivanje avtomobilskih prevlek klenim Korošicam premier tudi ni mogel ponuditi. Za božjo voljo, pa saj ni čarovnik, ki bi adute kar vlekel in vlekel iz rokava. Skupaj z gospodarsko ministrico Darjo Radić še vedno verjame, da gre Prevent lahko po poti Mure, ko bi iz zdravih jeder, seveda z manj zaposlenimi, lahko zraslo novo podjetje, vendar številni menijo, da je to kaj slaba tolažba, zlasti za zaposlene in njihove družinske člane.

Tudi če se morda le najde čudežni rešitelj, ki bo odprl mošnjo, pa Preventa takšnega, kot je, ne bo nikoli več. Zasebna lastnika sta ga pripeljala do konca … Število delavcev je tudi zaradi krize občutno preveliko. Še bolj kot to pa bode v oči, da Prevent Global v vseh zadnjih letih agonije ni zmogel presekati popkovine Nijaza Hastorja, ki prek nemškega podjetja Prevent DEV, katerega lastnik in direktor je, veselo prodaja avtomobilske prevleke koroških mojstric nemškim proizvajalcem avtomobilov.

Več kot tri četrtine prodaje namreč steče prav prek Hastorjevega kanala. Zakaj? To zdaj niti ni več pomembno. Bolj pomembno je, kako je bilo to sploh mogoče? Zato stopicanje na mestu v duhu "trg je, delavke tudi, samo denarja ni," ne vodi nikamor. Še zlasti pa ne k srečnemu koncu slovenjegraške zgodbe, nekdaj ponosa vseh, ki prihajajo iz Mislinjske, Mežiške in zgornje Dravske doline.