Kaj ima mobilnost s tem?

Menda Ljubljančani radi hodimo. Nisem tako zelo prepričana. Sicer smo očitno narod tekačev, a zdi se mi, da se predvsem radi povsod zapeljemo z avtomobilom, pa če gre za prireditev na Prešernovem trgu, za tri minute hoje oddaljeno trgovino ali drug konec mestnega obrobja. Slabšalno gledanje na javni prevoz nam je očitno vtisnjeno v gene, medtem ko na kolesa še vedno gledamo malce romantično, ampak kaj, ko so za večino ljudi tako vremensko pogojena. Pa dve nogi? Če imamo na izbiro tekoče stopnice in navadne stopnice, bo velika večina brez razmišljanja stopila na tekoči trak, pa čeprav samo za eno ubogo nadstropje. Kar stopite v Maxi in opazujte. Trenutno poteka teden mobilnosti (na odprtje katerega so se vsi veljaki po vrsti kajpak pripeljali z avtomobili), a ko pomisliš na mobilnost, si predstavljaš vse kaj drugega kot to, da bodo (med drugim) za en dan zaprli središče mesta in ohromili od osebnih vozil odvisne Slovence. Navezanost na avto se pri povprečnem državljanu lahko enači samo z navezanostjo na mobitel, na katerega moramo biti dosegljivi vedno in povsod, tudi v kinu, tako kot moramo z avtomobilom povsod, tik do vrat, pa tudi do 300 metrov oddaljene trgovine. Da bi šli peš in prenašali tisto tri kilograme težko (in seveda neekološko) vrečko kar sami? Pa kaj še. Saj vsi vemo, kako se te cenene vrečke rade strgajo. Da bi si kupili platneno in jo nosili s seboj? Pa kaj še. S seboj nosimo mobitel in ključe od avta, to je pa tudi vse, kar potrebujemo za preživetje. To - in bencin, prave gume, opravljen tehnični pregled, poln akumulator, zamenjano olje, delujoče brisalce in klimo. Pa tri plišaste igračke na armaturni plošči in vsaj dva osvežilca zraka v obliki delfinčka.

Pred dnevi sem pri uporabi javnega potniškega prometa po naključju pomagala neznancu, ki je - še preden je vprašal za pomoč – takoj razglasil svoj prezir do avtobusov ter vsaj trikrat opravičujoče poudaril, da se nikoli ne vozi z njimi. Ni-ko-li. Kot da bi šlo pri uporabi javnega prevoza za nek osebnostni defekt. Ljudi, ki se na spopadanje z avtobusi pripravljajo kot Bear Grylls za sprehod po s strupenimi živalmi naseljeni divjini, ne bom nikoli razumela. Ničkolikokrat sem se že zapletla v čudaško izmenjavo mnenj o smradu, glasnih (in obvezno neumnih) pogovorih, počasnosti, vročini in ne vem kateri nevarnosti še, ki menda preži iz vsakega sedeža na avtobusu. Pojma nimam, s čim točno se vozijo ti ubogi trpeči osebki, ki jih vsi ostali tako zelo nadlegujejo, ampak očitno ne potujemo z istimi prevoznimi sredstvi.

Saj razumem, tudi sama imam vedno kakšno pripombo. Ljudje izjemno radi zasedejo dva sedeža naenkrat, zatikajo noge povsod, kamor se da, puščajo zastonjkarski časopis tam, kjer jim pač pade od rok, klima le redko deluje v mejah normale in tako dalje. Čudake, neobzirneže in ljudi, ki še nikoli niso slišali za milo, srečaš povsod, ne samo na avtobusu. Še dobro, da si kdorkoli sploh še upa obiskati kakšen koncert ali kino predstavo, stopiti v vrsto v trgovini ali se sprehoditi po bolj prometni ulici – tam se res lahko potika marsikaj. Včasih srečaš celo koga, ki ti ni všeč, groza!

V avtu smo po drugi strani na varnem v svojem malem zasebnem prostoru, tako kot se počutimo na varnem med svojimi lastnimi štirimi stenami. Stanovanja pač ne moremo jemati s seboj, kamorkoli gremo, zato se zadovoljimo s štirimi kolesi, ki nas morajo obvezno pripeljati čim bližje naši destinaciji, pa če je to v središču mesta ali na periferiji. Pomanjkanje parkirnih mest je kajpak največji zločin pod soncem, parkirnine in kazni še večji, za nič pa ni kriva naša logika enega vozila na eno osebo. In ko se na cesti pojavi gneča, je seveda legitimno, da se avtobusom nenehno jemlje prednost in zasede tudi njim namenjen vozni pas, se po potrebi ustavlja na avtobusnih postajališčih ter se naknadno pametuje o počasnosti avtobusov. Ne, kaj res? Saj bi omenila tudi ekologijo, a zakaj bi se pretvarjala, da je to tu največji problem in ključ do rešitve javnega prevoza?

Prav neverjetno je, kako udobno se ljudje počutijo v svojih avtomobilih in z okna malo višjega avtobusa vidiš res marsikaj (pa čeprav naj bi bile razne ogabnosti rezervirane za avtobus), a najbolj od vsega me vedno zabava opazovanje števila vozil in oseb v njih. Ponavadi je zgolj ena. En avto, en človek. Avto je skoraj kot osebna izkaznica, moraš ga imeti, sicer obveljaš za čudaka. Če ne narediš izpita v roku dveh let po polnoletnosti, si že malo čez les, pa čeprav si ne bi mogel privoščiti svojega avtomobila in čeprav stanuješ v urbanem okolju, kjer lahko izbiraš med veliko različnimi sredstvi za transport. Ne, avto ali nič. Na avtobusu se tako ali tako gužvajo le šolarji in babice, kako nedostojanstveno, kajne? Mnogovoz je za ovce, jaz sem boljši od tega. Ja, karkoli.