Jesen bo v parlamentu burna!

Nekaj manj kot dve leti je od začetka mandata aktualnega državnega zbora, ste zadovoljni z opravljenim? Ja, jaz sem zadovoljen. Mislim, da je bilo delo v državnem zboru v teh dveh letih zelo intenzivno, mislim, da celo najbolj intenzivno doslej, če vzamemo v zakup vseh 20 let. Ne nazadnje so tu finančna in gospodarska kriza, vprašanje arbitražnega sporazuma s Hrvaško, strukturne reforme, delo je bilo zelo intenzivno, predvsem pa je tudi opozicija zelo močna, zato je bilo veliko izrednih, ne samo rednih sej.

Kaj je najpomembnejši dosežek v dosedanjem mandatu? Najbolj pomembni so bili zakoni, ki smo jih sprejeli v prvih šestih, sedmih mesecih in so se nanašali na reševanje finančne krize. Ti ukrepi so predvsem spodbudili in okrepili zaupanje v bančni sistem in s tem omogočili finančna sredstva zato, da se je zdravi del gospodarstva obdržal. Drugi pomemben sklop so mednarodni vidiki, v tej zvezi seveda vse razprave in dogajanja okoli arbitražnega sporazuma in na koncu referendum, ki je bil uspeh vladajoče koalicije. Zdaj prihaja novi paket zakonov, ti so najmanj toliko pomembni kot prejšnji − to pa je paket strukturnih reform: reforma trga dela, malega dela, pred vrati sta pokojninska in zdravstvena reforma, del zakonov s tega področja je že v parlamentarnem postopku, drugi del – pokojninska in zdravstvena reforma – pa prihaja v poslanske klopi jeseni. Jesen bo tudi najmanj tako burna, kot sta bili zima in pomlad.

Nikoli ne smemo biti absolutno zadovoljni, pa vseeno: kaj bi naredili drugače, če bi lahko? Težko bi rekel, da bi državni zbor kaj lahko naredil drugače. Parlament je drugačen organ kot vlada, od katere se pričakuje, da ravna v eni smeri. Državni zbor insitucionalizira konflikt med pozicijo in opozicijo ob nekaterih najpomembnejših vprašanjih. Tisto, kar je za parlament pomembno, pa smo naredili dobro, je, da nismo dovolili, da bi se nekateri zakoni in določene teme, o katerih ni soglasja med pozicijo in opozicijo, predolgo vrteli v parlamentu, ustavljali delo, na koncu pa se ne bi nič zgodilo. Mislim, da nam je uspelo, da je bil parlament hkrati, ko je bil demokratičen, tudi učinkovit.

V opozicijskih vrstah so bili večkrat nezadovoljni z vašim vodenjem sej, na drugi strani pa koalicija razumljivo ni zadovoljna z opozicijo. Pravijo, da je premalo konstruktivna pri pomembnih nacionalnih projektih, kako gledate na to? Nezadovoljstvo z vodenjem sej je na levi in na desni strani, tako je tudi z zadovoljstvom. Moja vloga je, da moram seje voditi objektivno in nepristransko. Večkrat sem dal že primerjavo z nogometnim sodnikom: če piskam eni strani, potem ta stran meni, da piskam samo njej, ne pa tudi drugi strani. Mislim, da je občasno nezadovoljstvo obeh strani dober znak, da vodim sejo nepristransko. Za konstruktivnost opozicije si ne znam dobro predstavljati, kaj naj bi to bilo. Opozicija uporablja vsa legitimna sredstva, ki jih ima na voljo, da poskuša preprečiti določene stvari ali pa doseči svoj prav. Menim, da je opozicija sicer ostra, včasih po mojem mnenju tudi preveč, vendar vse v okvirih poslovnika in ustave. Tisto, kar je mogoče edini primer, pri katerem je opozicija ravnala nelegitimno, je, ko so zaradi nestrinjanja z zavrnitvijo računa za leto 2007 obstruirali glasovanje o ratifikaciji sporazuma o vstopu Hrvaške in Albanije v Nato. To je bila nelegitimna poteza, ki je za dolgo vrgla senco na odnose med opozicijo in pozicijo v državnem zboru.

V parlamentarnih klopeh je žal vse več sovražnega govora, kaj vi kot predsednik menite o pojavu, ki je pri nas aktualen in zelo moteč? Veliko časa preživim v parlamentu, zato se s tem mnenjem ne bi popolnoma strinjal! Res je, da se tu in tam pojavi tudi sovražni govor, a če vemo, da seja traja tudi devet, deset ur, je nekaj sovražnih besed izgovorjenih v nekaj sekundah. Težava je naše zaznavanje. Po izjavi nekega poslanca, ki se konča v nekaj sekundah ali morda v minuti, presojamo delo vsega parlamenta. Imamo sovražni govor, imamo pa tudi neumnega in žaljivega. Jaz tega ne bi mešal v enolončnico. Kako ravnati? Za tistega, ki predseduje, je to zelo kočljiv trenutek, kajti predsedujoči ne more nekoga vnaprej ustaviti! Ustaviš ga lahko samo takrat, ko je že izgovorjeno, škoda pa povzročena. Težko je ukrepati. Tudi poslovnik in zakonodaja ne poznata sankcij za takšen govor.

Ali je sovražni govor posledica pomanjkanja politične kulture? Gotovo. Politična kultura v družbi je razmeroma nizka. Omejena je na stereotipe, politike, stranke obravnavamo popolnoma stereotipno. Upal bi si postaviti tezo, da središče sovražnega govora ni državni zbor, ampak nasprotno, v državni zbor se ta širi z anonimnih spletnih forumov.

Če se malce odmakneva od sovražnega govora, tudi v medijih ga večkrat zasledimo, novi medijski zakon je zelo razburjal. Tudi vi ste se vključili v razpravo. Kako je sploh mogoče, da naj bi bil zakon že pripravljen, pa pri njegovi pripravi ni sodelovala novinarska srenja? Vsega tega ne poznam najbolje. Slišal sem, da so obstajale strokovne skupine, v katerih naj bi sodelovala tudi novinarska stran … Ali je to res, težko rečem, menim, da je treba v pripravo takšnega zakona vključiti kar največ ljudi. Da pa na koncu vsi interesi vseh ne morejo biti zadovoljeni in uresničeni. Takšen zakon mora jasno povedati in opredeliti, kaj je njegov namen.

Je bil novinarski poziv alarm, da so razmere v medijskem prostoru pri nas katastrofalne? Da, a novinarski poziv ni bil usmerjen samo v pripravo zakona, ampak na stanje v založniških časopisnih hišah, predvsem tistih, ki so v zasebni lasti, kjer se dogajajo skrb zbujajoče stvari. Zmanjšuje se pomen odgovornih urednikov, novinarski aktivi nimajo besede pri imenovanju odgovornih urednikov, zmanjšala se je novinarska avtonomija, število začasnih in honorarnih sodelavcev narašča. Te stvari je, kot sem razumel pripravljavce novega zakona, treba zaostriti. Postaviti pogoje za normalno novinarsko delo.

Je novinarski poklic pri nas razvrednoten? Zdi se mi, da je. Menim, da je veliko neprofesionalnosti v novinarstvu prav zato, ker se ne spoštuje več visokih standardov, znanja, ki ga je mogoče pridobiti le organizirano, z ustreznim izobraževanjem. Za marsikoga se zdi, da je novinarstvo bližnjica k drugim ciljem, lahko tudi političnim ali medijskim. Del tistih, ki vstopajo v novinarstvo, očitno misli, da se lahko prek odmevnih dogodkov, afer prebije v svet znanih in se dokoplje do koristi, dobičkov.

Ali je inflacija novinarjev v Sloveniji tudi posledica inflacije najrazličnejših medijev? Prav gotovo, da mediji ustvarijo potrebo po pisanju, po objavljanju, po delu … Ta eksplozija digitalnih medijev in konvergenca s klasičnimi mediji, kot so tisk, radio in televizija, ustvarjajo številne možnosti. Predstavljajte si 24 ur, ta čas je za medijsko hišo ali portal, spletni časopis treba napolniti. Če novic ni ali če niso dovolj zanimive, je treba takšne novice "nasilno" ustvariti. Lahko bi rekel, da eksplozija, ki je nastala po konvergenci medijev, ustvarja potrebe po novih vsebinah. Te potrebe pa so večje od novih vsebin.

Bo novi medijski zakon novinarjem vrnil pravo avtonomijo? Nekaj že, predvsem kar zadeva reguliranje kapitala, urejanje kapitalskih odnosov … Močna, trda profesionalna organizacija z visoko izoblikovanimi merili in jasnimi zahtevami je bolj pomembna kot zakonodaja.

Še eno vprašanje je v zadnjem času dvignilo temperaturo: vprašanje spomenika žrtvam vojne. Najbolj vroč kostanj je lokacija novega spomenika, kako to, da se pri teh zgodbah spet in spet pokaže vsa polarizacija Slovenije? To je občutljivo simbolno vprašanje. Državni zbor ni del tega, mi smo sprejeli zakon, v katerem je predviden spomenik, ni pa določena njegova lokacija. Različne lokacije zbujajo pri nekaterih podporo, spet pri drugih pa zavračanje. Ena od mogočih lokacij je ob koncu Južnega trga, tam so prostori državnega zbora. Jasno nas zanima le, ali bi morali, če bi se to uresničilo, dobiti nadomestne prostore kje drugje. To je edina neposredna zgodba, ki zadeva državni zbor. Glede izbora lokacije pa mora ustrezna vladna komisija poskušati pridobiti čim več pogledov in se potem odločiti. Bojim pa se, da kakršnakoli že bo odločitev, ne bo posebno soglasna. Zgodi se lahko celo paradoks, da bo spomenik, namesto da bi združeval v spravi, še bolj delil. Predlagam razumno ukrepanje, ne hitenja za vsako ceno!