Jadrankina zavrnitev

Morda celo prvič se je stranka HDZ zavestno in odločno postavila po robu atributom, ki so kazili njen demokratični videz. Osredotočenost na voditelja, ki ima z dokaj ozko kliko v rokah praktično vse vzvode oblasti, tako v državi kot stranki, je evropeizaciji Hrvaške v obdobju po domovinski vojni škodilo. Notranja konsolidacija je resno presegla okvire nujnega in prešla v skorajda kultno, vseobsegajoče slikanje velikega voditelja. Po Tudjmanovi smrti je HDZ izbirala med različnimi možnostmi. Zdelo se je, da je Pašalićeva struja trša, a se tudi Sanaderjeva ni izkazala z mehkobo. Sanader je iz politike izstopil kot trden zagovornik idealov, ki z realnostjo pogosto niso imeli veliko skupnega. Bili so predvsem načelni, brez potrebe, da bi jih oplemenitil z realno sliko. Odtujenost od realnosti se mu je maščevala tudi v zadnjih dneh, ko mu je hrvaška politična javnost dala jasno in dokaj ostro vedeti, da je njegovo vladanje preteklost. Iskanje poti naprej bo zanj težko. Odrekel se mu je vrh stranke, ki jo je po smrti alfe in omege znova postavil na krepke noge. Odrekli so se mu ljudje, ki jih je sam izbral. Učenci so prerasli učitelja. Njegova politična pot bo odslej vse prej kot lahka. Če jo bo –po očitnem fiasku- sploh še skušal izoblikovati. Če smo se spraševali, kdaj se bo Ivo Sanader vrnil, nam je v začetku tega leta dal jasen odgovor. Kot kaže, nikoli.

Iskanje naslednikov je težko opravilo vsakega bivšega. Sanaderju se je zgodila košarica Jadranke Kosor. Ne le, da je stopila iz njegove sence. Začela je presegati vse tisto, kar je Sanader v svojih mandatih zasenčil. Z zavestno odločitvijo, da prekinejo s tradicijo, končajo vrednotno politiko, ki v maniri avtoritativnih strank sposobnost doseganja kompromisov razume kot izgubo moči in ne kot vrlino, je HDZ storil pomemben korak k normalizaciji politike. To pa je tudi ključen korak za transparentno politično, gospodarsko in družbeno sfero. HDZ je bila postavljena pred resno preizkušnjo. Pot za Hrvaško v EU je še kar dolga, z nekaj resnimi ovinki, a njena vodilna stranka je pokazala zrelost in precej čuta za realnost. Prav ti dve vrlini pa bo potrebovala tudi pri ocenjevanju premikov v hrvaškem političnem prostoru po zanjo stresnih predsedniških volitvah ter pri odpiranju in zapiranju poglavij v pogajalskem procesu z Evropsko unijo. Pri čemer ne mislim na tista tri poglavja, pri katerih slovenska diplomacija uveljavlja pridržke, temveč predvsem tisto, ki je očitno najbolj izstopajoča težava; pravosodje in temeljne pravice.

Nekaj bo bržčas veljalo. HDZ morda nikoli več ne bo tako velika, močna in predvsem tako krepko centralizirana kot v časih Franje Tudjmana ali Iva Sanaderja. A to je lahko zelo dobro za strankin kadrovski in intelektualni potencial. Predvsem pa je dobro za Hrvaško in za njeno željo, da do poletja skleniti pristopna pogajanja z EU.