Torek,
15. 7. 2008,
9.44

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 15. 7. 2008, 9.44

8 let, 8 mesecev

Iranski raketni zmaj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Iranska dvotirna oblast je kot dvoglavi zmaj. Ko se ena glava dobrika, druga bruha ogenj. Za zdaj le z besedami in raketami dolgega dosega na vojaških vajah.

Potem, ko sta ameriška ministrica Condoleezza Rice in njen češki kolega Karl Schwarzenberg podpisala dvostranski sporazum o protiraketnem ščitu, ki predvideva postavitev radarskega sistema na čeških tleh, so pripadniki iranske Revolucionarne garde – kot naročeno – pokazali, kaj je razlog za ameriške skrbi. Ameriški uradniki so kar malce presenečeni in rahlo zmedeni s prstom kazali na fotografije; poglejte, zato ga postavljamo.

Vojaško nastopaštvo je doseglo svoj namen. V zadnjem tednu se je razvnela razprava o tem, kakšne so možnosti, da Izrael (ali ZDA) napade iranske jedrske oziroma vojaške cilje in se obenem ubrani morebitnega protinapada na Tel Aviv. Menda ima izraelska vojska za pripravo napada tudi delni blagoslov Pentagona, tako imenovano jantarsko luč. Vse skupaj odpira vsaj eno vprašanje etike. Brez skrbi, ne mislim na etiko preventivnih udarcev. V mednarodni skupnosti z napadom na Irak, na Sudan še v obdobju Billa Clintona in pa nedavno in neuradno z izraelskim napadom na Sirijo to menda ni več nesprejemljivo dejanje. Predvsem gre za jasno grožnjo, da bombardiranju vojaških ciljev sledi napad na civilne cilje. Nedvomno neprijeten razmislek za izraelske obrambne sile, kot se imenujejo.

Iransko rožljanje z raketami dolgega dosega je dokaj podobno dogajanju pred časom v Severni Koreji. Ta je po jedrskem preizkusu pred skoraj dvema letoma dodobra naelektrila ozračje v mednarodni politiki, obenem tudi testirala voljo držav, ki se še kar razglašajo za prvakinje nevmešavanja v notranje zadeve držav. Po tistem, ko je Pjongjang pokazal, kaj zna in zmore, je vse skupaj prodal za nekaj milijonov dolarjev.

Razlike med Iranom in Severno Korejo so ogromne, a o tistih, ki dejansko vodijo državo, v obeh primerih ne vemo veliko. Predstavnik vrhovnega ajatole je po raketnih preizkusih dejal, da Izrael in ameriški interesi niso več varni. Obenem je predsednik Ahmadinežad povedal, da se je pripravljen pogovarjati z vsakomur, a je konec tedna znova govoril o sekanju rok napadalcem. Retorika, ki se v zadnjem obdobju zaostruje, je sicer le ena plat zgodbe. Je tista trša različica. Druga plat je polje možnega in tam so šele na dnu koša z idejami tiste, povezane z vojsko. Ugotoviti, katera od usmeritev je tista, ki jo vodi uradni Teheran, je v prepletanju različnih, tudi povsem nasprotujočih si informacij, skorajda nemogoče. Vrhovni ajatola Ali Hamenej v primerjavi s predsednikom le malo govori, a njegova dejanja so dejanja človeka z močjo. Konec tega tedna naj bi v Ženevi glede spornega jedrskega programa znova sedela Javier Solana in Said Džalili. Le kakšen bo izkupiček? Če bi sodili po retoriki …

Zgolj za razmislek. Šele rešitev Ingrid Betancourt iz rok kolumbijskih upornikov je po dolgih letih omogočila zmago vojaškemu pristopu. A tudi ta zmaga je le dobljena bitka v daljši vojni. Dejansko problemov ne rešuje. V gozdovih ostajajo številni talci, glede na običajno »donosnost« posla ugrabljanja ljudi tudi ta del zgodbe še ni končan.