Igračkanje z vžigalicami

Časnik The Time navaja besede Victorja Chaja z inštituta CSIS v Washingtonu, ki je v ponedeljek dejal, da je "iskanje primerne politike za Severno Korejo izbira med tremi slabimi možnostmi: slabo, slabšo ali najslabšo". Iskanje primernega odziva se je po spopadu, ki velja za enega najhujših v desetletjih od konca spopadov pred skorajda pol stoletja, osredotočalo med izraze obsodb in zaskrbljenosti. Najbrž je jasno, da je prve izražal Zahod, druge pa Vzhod, na čelu s Kitajsko. Morda so na Kitajskem že malce naveličani politike izzivanja, a tega za zdaj še niso pokazali. Peking poziva k umiritvi razgretih razmer in poziva k nadaljevanju pogajanj, ki pa, odkar potekajo, niso prinesli preveč otipljivih rezultatov. Pomanjkanje napredka je z dogodki, kot je včerajšnji, več kot očitno.

Pjongjang ne izpusti nobene priložnosti, da v znani diktatorsko-komunistični maniri ne bi poudarjal zunanje grožnje, kar je skoraj zagotovo povezano s tranzicijo oblasti. Kim Džong Un, najmlajši sin Kima Džonga Ila, je nedavno uradno postal drugi človek Severne Koreje. Napete razmere naj bi javnost na severu korejskega polotoka poenotile v podpori enemu in drugemu Ljubljenemu vodji. A kaj je drugim storiti z malopridnim tiranskim režimom v Pjongjangu? Neželena regionalna vojna je karta, s katero igra Kim Džong Il za dosego včasih povsem preprostih, elementarnih ciljev, kot je pridobiti hrano, nafto, do dviga vrednosti svojih delnic za pogajanja. Igračkanje z jedrskim orožjem (kar je razumljeno kot delnica z najvišjim donosom), kot ga svoji sosedi dovoli velika Kitajska, je pravzaprav zanimiv pojav, ki morda le kaže, da je Pjongjang še vedno pripravljen igrati v mejah, ki ne presegajo polj možnega. Včerajšnji napad se že zdi tak, da bi malce bolj nervoznega južnokorejskega ali pa za vojaško retoriko bolj zagrizenega ameriškega predsednika speljal na tanek led. Premalo resen odgovor ZDA bi utegnil Pjongjang še opogumiti, preveč resen bi korejski polotok utegnil spremeniti v bojno polje. Na vsak napačen korak prežijo tudi v Pekingu. V Pentagonu za zdaj pravijo, da ni nikakršnih načrtov za vojaški odgovor.

Severnokorejski režim je v zadnjem času izrazito zaostril retoriko in resno izziva. Marca je, kot pravijo preiskave, severnokorejski torpedo potopil južnokorejsko ladjo Čeonan. Sledili so manjši spopadi ter grožnje, predvsem v zvezi z vojaškimi vajami, ki jih je južnokorejska vojska opravljala z ameriško, nato pa konec preteklega tedna še razkritje novega objekta za bogatenje urana, ki bi ga menda težko zgradili brez zunanje pomoči. Morda je ključno sporočilo včerajšnjega spopada, da se ni zgodilo še nič. Bržčas severnokorejski režim za uspešen prenos oblasti pripravlja še nekaj partij igračkanja z vžigalicami. Že zdaj o vojni, ki je nihče noče, razmišljajo številni.