Igra z ognjem

Po eni strani lahko slišimo pozive k umiritvi razmer, po drugi klice k pozornosti. Osrednji akter v tej zgodbi je Kitajska, ki se tokrat morda le vede bolj zadržano kot sicer. Tudi Rusija je previdna. Kaj nam želi sporočiti Kim Jong-Il je vprašanje, na katerega odgovor bomo morali počakati. Tovrstne igre so v svetu mednarodne politike sicer stalnica. Zdi se, da se v okvirih jedrske diplomacije vedno znova vrtimo med zastraševanjem in nato iskanjem primerne cene za odvrnitev držav od (po navadi) jedrskih ambicij. Medtem ko ameriški predsednik napoveduje zmanjševanje obsega jedrskega orožja, celo do sveta brez tovrstnega orožja, je zgovornost jedrskih ambicij - z napovedjo krepitve svoje jedrske obrambe in zmogljivosti – še toliko večja. Svet brez jedrskega orožja? Glede na zaželenost atomskega orožja (ali tehnologij) kot sredstva za doseganje diplomatskih kompromisov, je le malo verjetno, da bo izjava Baracka Obame postala kaj več kot želja.

Igračkanje z vnetljivimi stvarmi je za diplomacijo težaven element. Možnost jedrskega obračuna med državnimi akterji se ne zdi verjetna, čeprav se je pač ne da povsem izključiti. Uporaba tovrstnega orožja je imela v preteklosti tako močan ilustrativen učinek, da je že približevanje stopnji možnosti izdelave tovrstnega orožja razumljeno kot grožnja. Bolj možna je zloraba tega orožja s strani nedržavnih akterjev, ki tudi sicer predstavljajo osrednjo nevarnost v sodobni varnostno-strateški perspektivi. Severnokorejsko stikanje z jedrskim klubom je z vidika krepitve notranjega državnega reda razumljivo, saj je analogno ravnanju praktično vseh diktatorskih režimov, ki jih prepoznavamo kot take. Omilitev pristopa Pjongjanga do juga ali do zahoda je v nasprotju s siceršnjo krepitvijo zunanje sovražnosti kot osrednjim elementom krepitve militarističnega duha, kar ponuja plodno podlago za propagando vladajoče klike.

Jedrska Severna Koreja z vodstvom, kakršno sedi v Pjongjangu, se tudi za zaveznike lahko izrodi v sovražno. V tem pogledu je logična – tudi – kitajska zadržanost do jedrskih ambicij sosede. Ne glede na to, da ji obstoječa politična slika v Aziji mora ustrezati. Ne glede na svojo rast, tako vojaško kot gospodarsko, se Kitajska kaže v svoji mednarodnopolitični podobi kot odgovorna, predvsem gospodarsko osredotočena velesila. S krepitvijo vojaškega proračuna in z relativno močnim glasom v Pjongjangu posredno sili tudi druga gospodarstva v regiji v krepitev vojaških proračunov ter slika možnost regionalne nestabilnosti. Njena vloga se z "nepredvidljivim ravnanjem" Pjongjanga zgolj povečuje. Severna Koreja je že več desetletij vnetljivo križišče rusko-ameriško-kitajskih interesov. Prav zato jo je treba obdržati za šeststransko mizo.