Ideologija med filozofijo in politiko

Podoba Ernesta Guevare, ki krasi majice številnih med nami nosi nostalgično idejo enakosti vseh v vsem in boljšega sveta. Iz življenja revolucionarja izpodriva vse drugo, kar bi utegnilo biti slabo za popularizacijo mita. Ikone revolucionarnega boja živijo svoja posthumna življenja v spominu ljudi, katerih ideje o enakosti dnevno trčijo ob simbole kapitalistične moči in nemoči.

Preteklost je tako kot sedanjost dokaj relativna, subjektivna skozi pogled prič. Ideologija revolucije, ki jo je v Evropi do skrajnosti privedel stalinizem, je samosvojo življenje ubrala na Kubi. Castrizem, ki ga enakost vseh v vsem danes ne krasi, je postal sinonim za sledenje ideologije, ki je filozofske cilje pustila daleč pred obalo in se pustila zapeljati politikantstvu. Chavizem venezuelskega predsednika ponuja sledenje castrizmu. Za razliko od Castra Chavez sloni na veliko bolj trdnih temeljih, kot je bila nekdaj sovjetska podpora. Nacionalizirana naravna bogastva Venezueli omogočajo dobršno mero samozavesti. Chavez pomemben del prihodkov od naftne industrije usmerja v socialno podporo, a večjih premikov kljub temu ni zaznati. Njegova ideologija s filozofijo ali s spletom svetovnonazorskih idej nima skorajda nič. Za izvoz njegovih idej kljub temu v Latinski Ameriki obstaja veliko posluha. Populizem, ki obljublja boljša življenja pač ne more naleteti na gluha ušesa. Za številne je v tem delu sveta danes tako pomembno politično vprašanje sledenja idealizirane podobe chavizma. Po drugi strani pa si marsikatera država Srednje ali Južne Amerike ne more privoščiti zoperstavljanja veliki regionalni in svetovni sili ZDA, ki je Amerike vedno označevala kot svoje interesno območje.

Zmage levičarskih populistov denimo v Boliviji ali Ekvadorju ter znatna podpora Chavezovim zaveznikom drugod po celini v Washingtonu zbujajo skrbi pred tudi Beli hiši dobro poznanim izvozom ideologij. Chavezovo prijateljevanje z iranskim predsednikom ter podoben ton, kot ga ubirajo zimbabvejski ali severnokorejski veljaki je ustvaril nekakšno alternativno politično os, ki naj bi ob zlivanju gneva navzven, navznoter državljanom in državljankam ponujala drugačno pot občutja enakosti in veljave. Res je, levičarski vzpon v Latinski Ameriki danes ne izhaja iz revolucij, temveč iz volitev. A potencialni sledilci Chavezove ideologije se morajo zavedati, da modela vladanja pač ni možno preprosto prenesti na drugo državo.

Evropska izkušnja z ideologijami bi lahko bila poučna tudi za Latinsko Ameriko. Filozofije ideologij se ob uveljavljanju soočajo s politično in družbeno realnostjo, kjer so meje držav le politične meje in ne predstavljajo meja globalizacije. Zasledovanje ciljev ideologije je nemogoče brez pragmatizma, politizacija ideologij v tem pogledu ne prinaša nič novega. Berlinski zid bi moral biti dovolj zgovoren dokaz.