Glasnost tihe diplomacije

Iskanje rešitve mejnega vprašanja, nadgrajenega s slovensko blokado nekaterih poglavij pristopnih pogajanj Hrvaške z Evropsko unijo, je v zadnjem mesecu dni znova steklo. Dvostranska, javnosti vidna, srečanja in številni "tihi" stiki med diplomati Slovenije in Hrvaške za razliko od "javnega" procesa, ki ga je vodil evropski komisar za širitev, kažejo na resen in (morda) premišljen način reševanja problema. Procesi, ki so skriti očem javnosti, so navadno namenjeni težjim, občutljivim vprašanjem. S tem se izognejo dnevni politizaciji ali senzacionalizmu, s katerim se vnaprej opredeli (prejudicira, če hočete) njihov potek. Za to je že skrajni čas. Ne glede na to, ali gledamo na spor s hrvaške ali slovenske strani, blokada sama še zdaleč ni obžalovanja vredna. Prej so obžalovanja vredni razlogi, ki so do nje privedle. A ta molk, ki ga predpostavlja tiha diplomacija je lahko varljiv. Kljub molku deluje namreč zelo ilustrativno in s pogostejšimi javnimi, a vsebinsko skopimi nastopi ustvarja visoka, morda previsoka pričakovanja.

Sosedski odnosi so temelj delovanja mednarodne skupnosti, saj predstavljajo nenehno preverjanje sozvočja partnerstva in konkurence. Izpostavljanje enega pola pred drugim oziroma iskanje razmerja, v katerem ena stranka pravlada nad drugo, slej ko prej iznakazi odnos do te mere, da ne služi nikomur. Razen seveda tistim, ki jim neurejene razmere ustrezajo. Na nek način se sosedski odnosi v globalizirani skupnosti preslikavajo predvsem v okviru mednarodnih ekonomskih odnosov, v katerih se išče uravnoteženje posamičnih interesov za doseganje najvišjega možnega dobička – v idealnih razmerah trajnostnega. Iskanje prednosti za svoje pristope na račun drugih je obsojeno na povračilne ukrepe, trpi pa skupna stvar, torej razvoj in blagovna menjava.

V slovensko-hrvaškem sporu je podobno. Kar trenutno počne diplomacija, je zelo podobno iskanju področij skupnega interesa in poskus uravnoteženja dobička. Ko bo ta sprejemljiv za obe strani; ali bolje rečeno, ko bo izguba minimalizirana do te mere, da bo kompromis slab za vsako od obeh strani in dober za obe skupaj, potem se lahko nadejamo rešitve. 18 let poudarjanja temelja spora, torej nestrinjanja, nedvomno terja svoj davek. 95 odstotkov je veliko, a pri dogovorjanju velja, dokler ni dogovorjeno vse, ni dogovorjeno nič. Kompromis je ena od tistih besed, ki jim dolgotrajno izkoriščanje nestrinjanja dela izrazito slabo uslugo. Včasih je razumljena tudi kot predaja, kot poraz. A je daleč od tega. Je skoraj vrednota. Pred dnevi, ko je preminil eden od velikanov ameriškega senata Teddy Kennedy, je eden od komentatorjev v časniku Financial Times zapisal, da je Kennedy v nasprotju z mantro današnje nastopaške politike vztrajno zavračal zamenjevanje vreščavosti s prepričanjem ali obstrukcijo z integriteto ter da odločenost in volja za iskanje dogovora nista v nikakršnem nasprotju s stališči ali prepričanji, temveč ključna podstavka za njihovo uveljavitev. Poletna sproščenost, ki jo kot popotnico v pestro jesen izkoriščata diplomaciji, ne bi mogla biti bolj primerna za podobno spoznanje.