Gadafi te nima rad

Česa bolj obupno prostodušnega od izjave predsednika slovenske vlade, da Sloveniji ni treba biti v zadregi zaradi njegovih obiskov pri libijskem voditelju, saj da so podobno ravnale tudi druge članice EU, že dolgo ni bilo mogoče slišati. "Slovenija ni delala nič drugega, kot so delale druge države," je dejal Pahor in pristavil, da po njegovem mnenju Gadafi kot voditelj v prihodnosti nima perspektive. Libijski položaj (konec koncev pa zunanja politika nasploh) se Pahorju in njegovim sodelavcem serijsko zatika v grlu. Včeraj je poveljnik združenega poveljstva ameriške vojske razkril, da je neposredni cilj koalicije, ki se je spravila bombardirati Libijo, zaščita civilistov in uveljavitev prepovedi poletov, "ne pa nujno strmoglavljenje Gadafija". Tudi sam ameriški predsednik je poudaril, da gre za omejeno vojaško akcijo. Gadafi lahko torej ostane na oblasti: Kakšno bo Pahorjevo stališče do njegove perspektive jutri?

Že vsaj sto dni vemo, da goji naš premier tudi ne prav majhen fetiš do inštitucije ameriškega predsednika. Navedbe iz WikiLeaksovega trača o vezani trgovini s fototerminom pri Obami in zapornikom iz Guantanama je Pahor odločno, celo ogorčeno zanikal. Pridušal se je, da bi ga bilo sram takšnega pogojevanja in tako nesamozavestne zunanje politike. Le dva meseca pozneje se mu je v Beli hiši uspelo fotografirati z Obamo in dva tedna po tem je napovedal, da bo predlagal bivanje enega zapornika iz Guantanama v Sloveniji. Bleščeč nasmeh z ameriškim voditeljem je tako postal dokaz slovenske zunanjepolitične samozavesti, recipročno zatočišče za guantanamsko žrtev pa humanitarna gesta in stvar časti. Oboje se kot naročeno ujema s ciničnim posmehom ameriškega veleposlanika v Ljubljani.

To, da se je šel Pahor udinjat Gadafiju za posle (iz katerih očitno ne bi bilo nič, četudi se libijskemu despotu ne bi "zgodilo ljudstvo"), v evropski optiki res ni nič posebnega. Posebna je sama ta optika. Evropski voditelji so komaj čakali, da se ZDA in Gadafi pogodita o milijardni odškodnini za žrtve lockerbiejevskega letalskega atentata; potem so začeli mrzlično tekmovati, kdo si bo v Libiji odrezal čim večji kos pogače. Sarkozy, ki mu je Gadafi financiral predvolilno kampanjo, je libijski džamahiriji posvetil svoj prvi državniški obisk, Blair je bil v Tripolisu sploh prvi, Berlusconi je postal polkovnikov veliki prijatelj. Vsi ti državniki ga zdaj neusmiljeno bombardirajo – to logiko pa nam razlaga predsednik Pahor: da je samozavest v politiki to, da danes, ne da bi trenil z očesom, trdiš nekaj popolnoma nasprotnega kot včeraj oziroma da danes trdiš, da si včeraj trdil nekaj popolnoma drugega. Da so od umetnosti diplomacije ostale le še bele rokavice lakajev, ki pristavljajo stole voditeljem, ko sedejo za mizo in se dogovorijo, da bodo danes zbombardirali diktatorja, s katerim so še včeraj tako lepo sodelovali. Četudi bo kolateralna cena visoka, četudi lahko stekli bližnjevzhodni pes udari po civilnih ciljih na naši strani. Danes se klanjamo, trepljamo, objemamo, jutri bombardiramo. Če uspe Gadafiju preživeti tudi to skušnjavo, se lahko spet odkupi z milijardami petrodolarjev.

Pahor je zatrjeval, da ni in nikoli ne bo politično trgoval z ameriško administracijo. Njegov evroposlanec Zoran Thaler zatrjuje, da podkupnine nikoli ni vzel in je tudi v prihodnje ni nameraval. Mu bo ob bridkem koncu ostalo le še prostodušno priznanje, da Slovenija pri tem ne počne nič drugega kot druge države EU?