Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
25. 10. 2010,
9.33

Osveženo pred

9 years, 1 month

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 25. 10. 2010, 9.33

9 years, 1 month

Fiskalni sadizem britanske vlade

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Veliko Britanijo je zajelo najhujše zategovanje pasov po drugi svetovni vojni. Med drugim bodo ukinili kar pol milijona delovnih mest v javnem sektorju.

Prejšnji teden je kancler državne blagajne – po evropsko finančni minister – George Osborne svečano naznanil: "Danes je dan, ko se Velika Britanija začenja oddaljevati od prepada." Se pravi Britance čakajo solze, kri in znoj … Toda zakaj? Zato, da bodo morda neke druge generacije živele bolje? Katere generacije? In navsezadnje: ali je takšna skrajnost res nujna? Od Britancev ni nihče pričakoval, da bodo začeli množično pripravljati koktajle à la Molotov. To je bolj posebnost katolikov, v prvi vrsti seveda Francozov. Britanci so večinoma protestanti, zato asketizem zanje ni nekaj tujega in nesprejemljivega. Večina si je hladnokrvno pripravila čaj in spremljala farso z Waynom Rooneyjem v glavni vlogi. Ta je morda res odigral življenjsko partijo, toda pri tem si je zapravil simpatije številnih privržencev. Veliko Britancev se je vprašalo, v čem je sploh še smisel tega športa, najbrž najpomembnejšega britanskega prispevka svetu. Kako naj se po vsem skupaj še identificirajo s svojimi klubi?

Inštitut za fiskalne študije je opozoril, da bodo s solzami, krvjo in znojem plačali predvsem "določeni" sloji družbe. V poročilu je mogoče prebrati: "Naša analiza, ki smo jo objavili avgusta, kaže, kako skupaj s širšim sklopom podpornih reform te vlade vse vodi k sklepu, da bodo vsi davčni in podporni ukrepi bolj znižali prihodke gospodinjstev z nižjimi dohodki kot pa tiste z višjimi, pri čemer sta edina pomembna izjema tista najbogatejša dva odstotka populacije." In zanimiv sklep: "Toda to ne pomeni, da so ukrepi nepravični, kajti pravičnost je zmeraj v pogledu opazovalca." Inštitut torej ne moralizira, ampak se ukvarja s suhoparnimi podatki. (Kdor bi se rad pozabaval s konkretnimi številkami, lahko to stori tukaj).

Nick Clegg, šef liberalcev, je omenjeni inštitut v intervjuju za Guardian takoj obsodil, češ da izkrivlja podatke. No, le nekaj dni zatem je priznal, kako se je pri vsem skupaj bojeval s svojo vestjo in v kakšni moralni stiski pravzaprav je. Spet nekaj značilno britanskega, ko ne najdeš drugih argumentov, začneš opletati z moralo. Morda bi ga bilo dobro vprašati, ali ni vse skupaj morda povezano z rezultati javnomnenjskega merjenja.

Toda kako lahko Britanci to prenašajo tako mirno? Ali se res ne bodo nič upirali? Nekateri zgodovinarji opozarjajo na usodni vpliv Thatcherjeve, ki je v osemdesetih precej brutalno zatrla sindikate in s tem trajno oslabila socialna gibanja. V devetdesetih so se sicer povzpeli laburisti, toda Blairovi laburisti so se tako močno premaknili proti sredini, da jih v večini evropskih držav pravzaprav sploh ne bi več prištevali k levičarskim strankam. Ampak to najbrž niti ni značilnost Velike Britanije, saj so bili podobni tokovi v vsej Evropi.

Zdaj vsi pogledujejo proti Edu Milibandu. Glede na dejstvo, da so ga v vrh stranke pripeljali ravno sindikati, bo verjetno moral nekoliko "nadgraditi" zdajšnjo "konstruktivno kritiko" vlade. Sindikati so imeli očitno dober razlog, zakaj so podprli njega, ne njegovega brata. V enem od svojih prvih bolj reflektiranih odzivov je opozoril na sporna merila uspeha: če je bila v času Thatcherjeve edino merilo ekonomskega uspeha inflacija, je zdaj to očitno postal proračunski primanjkljaj. Šel je celo dlje, saj je nekatere stavke mogoče razumeti tako, kot da ljudi poziva na ulice: "V rokah ljudi vseh političnih prepričanj, ki so zaskrbljeni nad britansko družbo in našo ekonomijo, je, da se dvignejo in zaščitijo: ne samo naše vrednote in ideale, temveč tudi temeljne elemente našega socialnega in ekonomskega tkiva."

Treba bo sicer še malce počakati, toda ni verjetno, da se bo kaj podobnega zgodilo v Franciji.

Ne spreglejte