Petek, 5. 11. 2010, 7.12
10 years, 9 months
Festival, ki stoji na mestu
Pred vrati je že 21. ljubljanski filmski festival, jaz pa že nekaj let naivno čakam, kdaj ne bo zgolj ponovitev samega sebe. Zabava za 18. rojstni dan je identična zabavi za 21. rojstni dan. Število povabljencev bo bržkone isto, saj tako kot Trnfest tudi Liffe praktično ne more več zrasti. Čeprav gre za ljubljanski filmski festival, se je razširil še v Maribor, kar pa je tudi edina novost zadnjih nekaj let. No, okej, nekaj je bilo programskih sprememb in Simon Popek je po tem, ko je prevzel krmilo, število festivalskih dni iz dveh tednov strnil nazaj na deset. Tudi letos je na ogled okoli sto filmov, tudi letos k nam pride nekaj nagrajenih celovečercev s svetovnih festivalov, tudi letos v naše kraje ne bo zašlo nobeno količkaj znano ime iz filmskega sveta. Ne, lanska Blanca Portillo ne velja. Ja, vsak gost je pomemben, pa če pride montažer ne vem katerega kazahstanskega filma ali Fatih Akin, a vendar Ljubljani manjkajo imena, ki bi nekaj povedala tudi amaterskemu poznavalcu filmov. Imamo festival, ki se je najprej razširil na štirinajst dni, dosegel zgornjo mejo glede gledalcev, se razširil celo na sosednja mesta, nikoli pa ni imel nobenega osrednjega gosta.
Dežurnim izgovorom, da je za kaj takega premalo denarja, preprosto ne morem verjeti, saj imamo v Sloveniji, ki je očitno prava dežela filmskih festivalov, veliko manjših, ki praktično brez proračuna naredijo neprimerno več. Grossmannov festival filma in vina je na primer v Ljutomer na začetku avgusta privabil vseh pet režiserjev nominiranih filmov, v preteklosti pa tudi Rogerja Cormana, ki je po pomembnosti za filmski svet neprimerljiv z vsemi gosti, ki jih je Liffe serviral v zadnjih nekaj letih.
Spremenila se ni še ena stvar – udobje in neudobje sedežev. Ne vem, očitno vsi pričakujejo, da resni ljubitelji filma (pa karkoli že to pomeni) podlage za svoje tazadnje sploh ne opazijo. Ali pa naj bi na festival hodili bolj študenti, za katere je seveda prav tako primeren kakršenkoli stol. A študenti pravzaprav nimajo denarja za nič kaj poceni vstopnice – običajna cena je 4,90 oziroma 5,60 evra, za mlajše od 25 let pa se spusti na 4,50 evra. Da, za mlajše od 25 let, ne izključno za študente. Liffe po novem podpira študiranje v "nomalnem" roku. In študente, ki ob študiju delajo, da si lahko kupijo vstopnice za Liffe.
Saj razumem, le zakaj bi se festival trudil narediti še kaj več, če pa obstoječa formula uspeva? Še vedno se lahko pretvarjamo, da so v ospredju pač filmi sami, kar je seveda pohvale vredno, a naivno pač mislim, da za to, da bi mesto dihalo s festivalom, samo filmi niso dovolj. Sem pač sanjač. Sanjačka. Zaslužim si ženski spol (pa čeprav se knjižna slovenščina ne strinja z mano), tako kot si Liffe zasluži občinstvo, ki si želi več (pa čeprav se pozitivna bilanca festivala ne strinja z mano). Rada bi mislila, da smo pripravljeni na več, pa čeprav ne stojimo dovolj globoko na tujcem privlačnem Balkanu in čeprav nimamo proračuna Berlinala. Grossmann ima entuziazem, kaj ima pa Liffe?