Federalistična perspektiva Evrope

Za preostalo Evropo so pomembne zlasti tiste njene pobude, ki se navezujejo na institucionalno krizo in bi lahko imele precej dolgoročne učinke na prihodnost vse EU. V tem kontekstu je zanimiv zlasti "thinktank" Terra Nova s predsednikom Olivierjem Ferrandom, nekdanjim svetovalcem Jospina in Prodija. Za začetek je pomembno, da se razume narava trenutne institucionalne krize EU: pravzaprav gre za krizo legitimnosti, za demokratični deficit, ki se konkretno kaže v nezaupanju državljanov do institucij in posledično v udeležbi na volitvah. Običajni politični proces v parlamentarni demokraciji je približno takšen: stranke s svojim političnim programom prepričajo volivce, da jim naklonijo glasove, potem pa na podlagi večine v parlamentu ustoličijo novo vlado. No, v EU je drugače: članov evropske komisije ne imenuje parlament, marveč države članice; o glavnih političnih usmeritvah pa odloča svet, sestavljen iz predstavnikov vlad držav.

Status quo, ki ga zagovarjajo konservativci, pomeni konfederalno Evropo, tj. Evropo bolj ali manj suverenih držav. V skupnem evropskem interesu naj bi bila nepristranska komisija, torej nadstrankarsko tehnokratsko telo, ki svojih odločitev praktično ni dolžno upravičevati pred nikomer. Po tej logiki komisija nima politične, marveč tehnične kompetence. To je sicer najmanj nenavadno: izvršilni organ, ki nima politične funkcije!? S tem je politična odgovornost popolnoma prenesena na svet. Rezultati niso ravno zavidljivi: Evropa suverenih držav, ki je pri svojem odločanju pogosto povsem paralizirana in vedno (pre-)počasna, preprosto ni konkurenčna bolj konsolidiranim državam. Še manj konkurenčne so seveda nacionalne države. Skratka, obstoječi model je povsem neustrezen, če želi Evropa ostati globalen igralec.

Progresisti –predvsem francoski, ki jim je sodeč po dokumentu Izhod iz krize: naš progresistični odgovor o tem že uspelo prepričati tudi nemške kolege – se zavzemajo za politično, tj. federalno Evropo. Tisti, ki so dovolj stari, da se še spomnijo Jugoslavije, vedo, za kaj gre. Na kratko: gre za to, da se suverenost nacionalnih držav omeji v korist skupne vlade. V institucionalnem okviru EU to pomeni, da se poveča moč parlamenta, komisija pa se preoblikuje v politično telo in postane vlada v pravem pomenu besede, ki bo za svoja dejanja na koncu odgovarjala pred državljani. Pogoj za takšno federacijo je vezan na možnost artikulacije skupne evropske identitete. Razumljivo, politična Evropa pač potrebuje svoj demos. Toda kaj to v resnici pomeni? Morda "najprej štal'ca, pol pa krav'ca" logiko? Se pravi, ko je enkrat skonstruirana politična Evropa, pride na vrsto konstrukcija državljana Evropejca? Tako bi bilo morda mogoče razločiti širitveno utrujenost.

Znane so težave na področju monetarne unije: prepad med federalno monetarno politiko centralne banke in proračunskimi nacionalnimi politikami. Nemci mislijo, da je treba zgolj spoštovati sprejeta pravila. Potem da se bo vse uredilo samo po sebi. Lepo, fino, ampak zdi se, da so pri tem pozabili, kako pravil niso kršile samo Grčija in druge "južnjaške" države, ampak najprej ravno Nemčija in Francija, ne da bi bili za to sankcionirani. Krasen zgled, ni kaj.

Glavni argument za federalizem se navsezadnje skriva v tem, da je ta vpisan v temeljne evropske dokumente, ki so služili kot konceptualna smernica vsega evropskega povezovalnega procesa, npr. slavna Schumanova deklaracija iz leta 1950. Zato se tudi zdi, da bo Evropa na koncu nujno federalistična ali pa je ne bo več.