Evropska izbira: varnost

Razkoraki, s katerimi dnevno strokovnjaki, politiki in drugi označujejo stanje v evropskem in svetovnem gospodarskem sistemu, so tako veliki, da si je trdno, na dokazih temelječe mnenje o minljivosti globalne recesije skorajda nemogoče ustvariti. V takšnih razmerah obstajata vsaj dva diametralno nasprotna mednarodnopolitična postopka, ki ju na ravni Evropske unije v zadnjem tednu dni kaže prepoznati. Oba skušata zadostiti trenutno prvovrstnim izdelkom na policah evropskega povezovanja; povprašujemo po prepletu stabilnosti in notranje enotnosti. Tudi za ceno neenotnega pristopa, ki ga lahko opažamo tako v gospodarstvu kot v politiki, denimo glede Kosova.

Tveganje je vidik, ki ga zrcali skorajda osem milijard vreden projekt plinovoda Nabucco. V trenutnih razmerah se cena zdi izrazito visoka, a utegne biti izkoristek še višji. Namreč, če bi Nabucco predpostavljal poenotenje evropske energetske politike, bi ta nedvomno postala močnejši akter v globalnem smislu. Že tako ali tako je evropski trg zaradi plačilne zmogljivosti zelo zaželen, a po drugi strani v vplivnem smislu še zdaleč ne dosega zneskov, ki jih plačuje. Ta razkorak, označen kot antagonizem "payer-player", je nedvomno zelo navzoč očitek globalni usmeritvi EU, saj povezava po vplivni plati le stežka sledi sredstvom, ki jih namenja za različne projekte. S tveganjem torej do energetske varnosti. Nasprotje tveganju je notranja konsolidacija, ki se zrcali z izbiro nekdanjega poljskega premiera za predsednika Evropskega parlamenta. Poudarki, češ da gre za prvega predsednika iz ene od novejših članic unije so, poleg simbolike, namenjeni konsolidaciji ideje o enotnem projektu. Pomirjanje notranjih nasprotij, utrjevanje unije, pa je osrednja postavka trenutnega boja s finančno in gospodarsko krizo, saj daje občutek enotnega projekta, enotnih želja in predvsem stabilnosti, ključne podlage za vnovičen zagon ekonomske aktivnosti.

Enotnost in stabilnost sta za Evropsko unijo v recesiji dobri postavki, a to še ni donosna naložba za prihodnost. Ukvarjanje s sabo in poenotenja, iskanje bolj poglobljenih odnosov v uniji tudi s krepitvijo parlamenta so pristopi, ki utrjujejo notranjo institucionalno mrežo, bolj malo pa prinesejo državljanom unije in veljavi ter interesom te povezave v globalni sferi. Test, ki ga prinaša Nabucco je predvsem v izkustvu, ki ga nosi (morda dragocena) draga odločitev v težkih časih. Poskus vplivati na zadeve, za katere plačujemo. Uspeh je lahko krepko poplačilo, a tako kot pri vsaki naložbi, ki vključuje preprosto razmerje med povpraševanjem in ponudbo, še zdaleč ni zagotovljen. Nabucco je pogumna odločitev. Če bo slučajno propadel, se v energetski preskrbi ne bo nič spremenilo. A bi propad ideje lahko resno škodil ambicioznosti in podjetnosti, ki ju v Evropski uniji že tako ali tako ni v izobilju.