Evropa po Češki

Zadnjih šest mesecev je bilo za češko predsedstvo, pa tudi za samo EU stresno. Poleg finančno-gospodarskih težav, za katere Čehi niso krivi, so jih pestila še domača nasprotja, ki so pripeljala do padca vlada Mireka Topolaneka sredi predsedovanja. Ne prvič in bržčas ne zadnjič. Češko predsedovanje ni bilo dolgočasno, bilo je le malce drugačno. Svojevrstno poglavje v tej polletni farsi še vedno drži češki predsednik Vaclav Klaus, ki ostaja zvest svojim evroskeptičnim načelom. Lizbonska pogodba, ki je morda minuli teden v Bruslju na vrhu povezave znova dobila zagon. Evropske koncesije zdaj terjajo plačilo. Pritisk je usmerjen na Irsko, kjer naj bi s kombinacijo zahtevnih gospodarskih razmer ter zagotovil iz Bruslja Irci odločili drugače kot pred približno letom dni. Konec koncev, s sklenjenimi zagotovili v obliki protokola Irska tako ne bo potrjevala enakega dokumenta kot ob zavrnitvi. Recimo, da to drži za Irce, a tisti pomislek o spoštovanju izražene volje ljudi vseeno vztraja. Čeprav kaže, da so se Irci spričo že omenjenih razmer in morda tudi zaradi manjše diplomatske zmage v prestolnici velikih že premislili. A kot rečeno, dvomi ostajajo.

Kot denimo pri pričakovanem novem mandatu predsednika Evropske komisije. Sedemindvajset držav in zgolj en kandidat?! Ne glede na to, da je Barroso svoj nov naskok na čelo Evropske komisije označil s sloganom za več in za enotnejšo Evropo, se zdi, da se unija prav dobro počuti v svoji stabilni neenotnosti. Ukvarjanje s sabo in z lastnimi težavami je lahko tudi zelo priročen izgovor, kakor tudi spodbujanje občutka stabilnosti, ki naj bi ga prinesla kontinuiteta.

Tudi tista skovanka o širitveni utrujenosti je prešla že v širitveno apatijo, pri čemer sama usmeritev za prihodnost ni jasna. Hrvaška pristopna zgodba je že neštetokrat premleta, zastoju Turčije ne posvečamo preveč pozornosti. Osrednji akterji zgodbe o Evropski uniji namreč že nekaj časa očitno ne iščejo članstva Turčije v uniji. Iščejo bolj ali manj izvirne pristope, da bi jo ohranili blizu, a ne preblizu. Morda pristop, ki je bolj domač pri desnosredinskih vladah in političnih skupinah, te pa trenutno prevladujejo v Evropi, izvira iz potrebe, želje, po notranji konsolidaciji, morda iz strahu ali iz ekskluzivističnega vrednotnega pogleda na unijo. Nič od tega ni mišljeno pejorativno. Predpostavlja pa, da so nacionalni, v prvi vrsti gospodarski interesi držav članic bolj podvrženi idealom ali vrednotnim, celo vrednostnim stališčem kot pa postavkam tržnega gospodarstva, gonila evropskega povezovanja. Turško članstvo je nedvomno bilo mišljeno kot projekt preseganja ideoloških okvirov, a videti je, da Evropska unija trenutno teh okvirov zaradi več razlogov ni pripravljena preseči. Kot rečeno, stabilnost je ključ. Češko predsedstvo se tega še predobro zaveda.