Evro – naša skupna usoda

Državi, ki predstavljata največjo grožnjo evrskemu preživetju, sta dobili nova voditelja. Potem ko je v Italiji odstopil kontroverzni Silvio Berlusconi, je njegov premierski stolček zasedel nekdanji evropski komisar Mario Monti. Dva dni pred tem so predsednika vlade zamenjali tudi v Grčiji. Lucas Papademos, nekdanji podpredsednik Evropske centralne banke in izkušen ekonomist, je nadomestil izmozganega in brezidejnega Georga Papandrea.

Oba nova premierja sta nastopila z optimizmom in upanjem, da je sprememba na bolje le mogoča. Zanimivo pa je, da nobeden od njiju ni bil na svoj položaj izvoljen, pravzaprav nobeden ni nikoli prej opravljal funkcije, ki bi bila voljena. Ali smo že tako daleč, da se bomo za rešitev evra odrekli nekaterim temeljnim načelom demokracije?

Igralci so se zamenjali, igra ostaja enaka No, resnici na ljubo, nobena država ni imela prav veliko izbire. Berlusconi ni bil sposoben spraviti reforme skozi parlament, kar je pomenilo, da so svetovni investitorji izgubljali zaupanje v to, da je Italija, osmo največje gospodarstvo na svetu, sposobna odplačevati svoj 1,9 bilijonov evrov vreden dolg. Če se bo trend nesprejemanja ključnih reform iz časa Berlusconija nadaljeval, bodo posledice kajpak katastrofalne. Tako Monti kot Papademos na evropskih stavnicah kotirata visoko. Sta izkušena strokovnjaka, ki se očitno dobro zavedata, kakšne reforme njuni državi potrebujeta. Pa vendarle, igralci so se morda že zamenjali, toda igra ostaja enaka. Za krpanje javnih financ pa podpora ljudi in zaupanje evropskih voditeljev, ki ju nova voditelja imata, ne bosta dovolj.

Monti kljub vsemu ostaja optimističen. "Stojimo pred skoraj nemogočo nalogo, a jo bomo opravili," je zatrdil pred italijansko poslansko zbornico. Za zdravje Italijanov, pa tudi vseh nas, upamo, da bo nalogi resnično kos.

Dolžniška kriza se seli med "velike" Še pred nekaj meseci se je zdelo, da bo kriza ostala omejena na obrobne države območja evra (Grčijo, Irsko, Portugalsko, deloma Španijo). S težavami Italije se je ta preselila v tako imenovane osrednje države. Mrak: Ni več zaupanja v reševanje Ekonomist Mojmir Mrak je prepričan, da bodo ob prehodu dolžniške krize iz manjših obrobnih članic evrskega območja na osrednje države za reševanje krize potrebni bistveno bolj celoviti in globlji ukrepi, kot če bi se dolžniške težave rešile v prvi fazi, ko je bila omejena na obrobje.

Mrak še pojasnjuje, da so trgi vse dozdajšnje napore območja evra za rešitev krize ocenili kot nezadostne, napačne, necelovite in predvsem prepočasne. "Tak pristop je tako nasprotno od zastavljenega cilja zmanjšal zaupanje v sposobnost reševanja težav območja skupne valute," dodaja Mrak.

Evro je več kot samo valuta Reševanje evra, kot so se ga lotevali do zdaj, ni obrodilo sadov. Evropski politiki so spravili skupaj že šest reševalnih svežnjev in zagotovili za pol bilijona evrov pomoči, toda pozitivnih rezultatov še kar ni.

Evro je več kot valuta. Kot je dejala nemška kanclerka Angela Merkel, je evro "simbol povezanosti, miru in svobode" in kot takega ga je treba tudi reševati. Odločneje, predvsem pa skupaj in solidarnostno.

Evropska unija ima možnosti, da krizo prebrodi in postane še močnejša in konkurenčnejša. Če pa evro pade, je pod velikim vprašanjem tudi obstoj EU. V vsakem primeru si bomo usodo Evrope delili skupaj.