Evri za Trojance?

Več kot eno leto je, odkar so evropske države sklenile reševati evro (torej svojo lastno valuto in prek nje svoje lastne prihranke) s pomočjo Grčiji. Ideje, kot je zgoraj opisana, ali pa tiste o razprodaji grških otokov so morda res zanimive za javnost, a iz lastnih izkušenj vemo, kako nepripravljeni smo ljudje prodajati rodno grudo tujcem. Da v Grčiji še zdaleč ni tako, kot bi moralo biti za mednarodne prazne čeke, kaže tudi poročilo, ki ga je objavil nemški časnik Der Spiegel, ki je zapisal, da 4500 pokojnih grških vladnih uradnikov še vedno dobiva pokojnine, kar državi nanese na letni ravni do 16 milijonov evrov škode. Resno? V bistvu zgolj še en dokaz razpuščenosti sistema.

A posojeni denar je nekako treba vrniti, saj praktično vsi, ki so se konec prejšnjega tedna zavzeli za nov obrok sicer 110-milijardne pomoči državi z več kot 150-odstotnim dolgom glede na BDP, zavračajo možnost odpisa dolgov oziroma celotnega prestrukturiranja dolga. Ob tem je vodja evroskupine Jean-Claude Juncker v ponedeljek dejal tudi, da nikoli ni bilo govora o izstopu Grčije iz evroobmočja. Juncker je še pozval vlado v Atenah, naj poskrbi za verodostojnost in uresniči zastavljene proračunske cilje. Kot je poudaril, bo breme za Grke tem manjše, čim večja bo privatizacija. Seveda obstaja tudi možnost privatizacije, kjer pa nekateri skeptiki dajejo jasno vedeti, da se še zdaleč ne obetajo veliki zaslužki za državo. Nek višji uradnik je denimo za Reuters dejal, da "gre za prodajalca v resnih težavah v depresivnem gospodarstvu, kjer poskuša prodati predmete vprašljive vrednosti". "Kdo na svetu bi si želel kupiti grško poštno banko?" se sprašuje omenjeni neimenovani uradnik. Te besede dajejo vedeti, da v krutem svetu ekonomije ni prostora za izgubarske dejavnosti in akterje, ki ne zmorejo preživeti na trgu brez zaščite, subvencij ali drugačnih protekcionističnih ukrepov. A to je delno že druga plat krute zgodbe za protestnike, delavce in druge, ki poskušajo na ulici spremeniti razmere. Zdajšnje državno premoženje bi v rokah podjetij, biznisa, sledilo preprosti logiki optimizacije. Trgu. Še en dodaten korak v zmanjševanje socialnih pravic?

S političnega vidika je pomoč Grčiji (ali Portugalski, Irski in še komu) zelo težavno dejanje. Še posebej za resne in reda vajene Nemce, najbolj, jasno, zadevi nasprotujejo na Slovaškem, a kot je bilo že večkrat poudarjeno, gre predvsem za reševanje naložb, saj so številne banke po Evropi krepko izpostavljene malo vrednim papirjem, bankam in lastnini. Finančni ministri EU, ki morajo potrditi naslednji obrok pomoči Grčiji, se igrajo s trojanskim konjem. Grčija obljublja bleščeče in uspešne ukrepe za konsolidacijo. Medtem znotraj te ogromne strukture padajo okostnjaki iz omar, svež denar pa še kar priteka. Tudi s pričakovanim novim, približno 60-milijardnim paketom pomoči. Ukrepi naj bi predvidevali zvišanje davkov, zmanjšanje števila funkcionarjev in nove reze v politiko plač. Poleg tega naj bi morala Grčija prodati še za 50 milijard evrov državnega premoženja. Ključno vprašanje je, kje se vse skupaj konča. Ko zmanjka denarja ali ko se konča naivnost?