Emil Tedeschi: Delavci so me spraševali, kako imamo denar za akvizicije, nimamo pa za višje plače

Emil Tedeschi je drugi najbogatejši Hrvat, za Ivico Todorićem, ki je kupil Mercator, in eden najbogatejših ljudi na področju nekdanje Jugoslavije. Kot je to običaj v naši regiji, sam o tem nerad govori. Veliko bolj je zgovoren, ko beseda nanese na košarko in posle. Tu pa rad deli svoje izkušnje. In teh ni malo, saj je praktično iz nič naredil mednarodno korporacijo, ki danes zaposluje prek pet tisoč ljudi po državah celotne nekdanje Jugoslavije. Med drugim je na pohodu med najbogatejše kupil Cedevito, uspešno izpeljal največji IPO na področju nekdanje Jugoslavije in kupil tudi za skoraj pol milijarde dolarjev Drogo Kolinsko. Zdaj ima v vsaki državi nekdanje Jugoslavije vsaj eno blagovno znamko med top pet blagovnih znamk te države. V zagrebški poslovni stavbi so nas sprejeli prijazno in ponudili kavo barcaffe in cedevito.

Gospod Tedeschi, na področju nekdanje Jugoslavije je le peščica uspešnih poslovnežev, ki niso na tak ali drugačen način za kopičenje bogastva izkoristili političnih povezav. Vaše podjetje se praktično nikoli ne omenja v aferah, kar je redkost. Kako se vam je uspelo ubraniti političnih pritiskov? Politika pri razvoju našega podjetja nikoli ni igrala aktivne vloge, kar sicer ne morem trditi za druga podjetja na Hrvaškem in regiji. Sam sem večkrat opozarjal na nepravilnosti privatizacije na Hrvaškem, a to še ne pomeni, da je vsakdo, ki je v njej sodeloval, deloval netransparentno. Atlantic Grupa je od leta 2001 dalje sicer kupovala številna podjetja, a vedno od zasebnih lastnikov. Državna podjetja prav tako nikoli niso bila naši ključni kupci, niti dobavitelji.

Ker je 95 odstotkov bank na Hrvaškem v zasebni lasti, večinoma sicer poslujemo z mednarodnimi bankami in finančnimi institucijami, tudi tu ni bilo vpletanja države v naše poslovanje. Naš poslovni model torej nikoli ni prišel v stik z državnimi podjetji in politiko. Državo v prvi vrsti sprejemamo kot regulator. Ker poslujemo transparentno in spoštujemo zakone, nismo nikoli prišli v spor.

Ste pa prijatelj s hrvaškim premierjem Zoranom Milanovićem. Res je, sva ista generacija in se poznava že vrsto let. Skupaj sva hodila v gimnazijo in fakulteto. Nobena skrivnost ni, da sva prijatelja.

Prijateljstvo s premierjem zna včasih predstavljati težavo. Ko je Zoran postal predsednik stranke SDP, so novinarji naredili pregled javnosti znanih in uspešnih prijateljev iz generacije, kar je v bistvu postal javni podatek. Tudi ko je Zoran postal premier, so mediji pogosto izpostavljali najino prijateljstvo, četudi sem bil že pred tem pogosto od medijev pozvan h komentiranju dela vlade in drugih državnih ustanov. Enako počnem še danes. Kot že omenjeno, nismo nikoli poslovali z državo. Tako nas tudi zdajšnja privatizacija ne zanima.

Kako torej vidite delo vlade svojega prijatelja? Še pred nastopom Milanovićeve vlade sem opozarjal, da bo katerakoli vlada morala prevzeti vodenje države v izjemno nehvaležnem trenutku. Hrvaška se je znašla v globoki ekonomski krizi s katastrofalnim stanjem javnih financ ter skrb vzbujajočo stopnjo korupcije in kriminala. V zadnjih treh letih je vlada nekaj stvari sicer konsolidirala, a to še zdaleč ni dovolj. Zamudila je z več odločnimi in konkretnimi potezami v prvem letu vladanja, ko bi bilo zanjo najlažje. Zdaj smo namreč v predvolilnem letu. Po šestih letih recesije smo v zadnjem četrtletju lanskega leta prvič zabeležili 0,3-odstotno rast.

Precej skromna rast … To je sicer skromna rast, a povprečna gospodarska rast Hrvaške v zadnjih 33 letih je bila prav tolikšna. Večjo rast beležita industrijska proizvodnja in izvoz. To vsekakor ni dovolj, dejstvo pa je, da je Milanovićeva vlada postavila nekatere standarde dela, ki po vprašanju transparentnosti, ničelne stopnje tolerance do kriminala in splošnega reda za Hrvaško predstavljajo velik dosežek.

Sam bi se vseh teh problemov zagotovo lotil hitreje in bolj ambiciozno. Še vedno ostaja problematično zaposlovanje posameznikov v javnih podjetjih in lokalnih skupnostih po strankarski pripadnosti in ne po znanju. Vlada se prav tako premalo posveča aktivnemu privabljanju vlagateljev v državo; zakonodaja sama po sebi ni dovolj.

Čaka nas zanimivo leto. Državljani živijo slabše, veliko jih živi na eksistencialnem robu. Levosredinska vlada jim prihaja naproti s socialnimi ukrepi oprostitve dolgov in cenejše elektrike. Kadarkoli se srečam z Milanovićem, mu povem enako. Zavedam se sicer, da govorim v vlogi predsednika uprave Atlantic Grupe, kar je v nekaterih pogledih podobno vodenju države, v drugih pa povsem drugačno. Prijateljstvo z Milanovićem se zaradi mojih kritik vlade ni spremenilo.

Kakšna bi bila torej kritika dela slovenske vlade? Čeprav veliko delamo v Sloveniji, dnevno politiko slabše poznam, zato o podrobnostih ne morem govoriti. A kot vidimo, so zadnji statistični kazalci dobri. Slovenija je izšla iz obdobja nestabilnosti, kar je ključnega pomena. Slovenija in Hrvaška sta imeli drugačen način lastninjenja državnih podjetij, tako eden kot drugi pa sta imeli svoje pozitivne in negativne plati.

Sloveniji primanjkuje lastniškega kapitala, bila pa je tudi preveč zaprta za tuje investicije. Zdaj se stvari spreminjajo in prepričan sem, da je to za državljane dobro. Prihod tujega kapitala bo pomagal stabilizirati podjetja, zaposleni pa bodo lažje ohranili svoja delovna mesta. Slovensko gospodarstvo, še posebej mala in srednja podjetja, imajo boljše temelje za integracijo z velikimi evropskimi podjetji.

Čeprav ste za nakup Droge Kolinske odšteli precej velik znesek, 382 milijonov evrov, je nakup upravičil vaša pričakovanja. Bi danes zanjo odšteli manj? Proces prodaje Droge Kolinske je bil izjemno transparenten, v igri za nakup pa je bilo več interesentov. Ko smo se odločali za tako velik nakup, smo naredili razpon cene, ki nam je bila še sprejemljiva. V tem razponu smo želeli podjetje kupiti, seveda čim ceneje, in uspelo nam je. Pri tem ni bilo niti pretiranega veselja niti pretiranega obžalovanja. Nikoli po tem pa se nismo spraševali, ali bi podjetje lahko kupili ceneje.

Na katerem delu razpona cene ste podjetje kupili? Spodnjem ali zgornjem? To vam ne bo povedal nihče. Prepričani smo, da ga nismo preplačali in da je šlo za pošten nakup.

Kaj ste naredili z vodstvom tedanje Droge Kolinske? Tedanji predsednik uprave Droge Kolinske Slobodan Vučičevič, ki je bil tudi manjšinski delničar podjetja, je v procesu prodaje dejal, da ne želi ostati v podjetju. Član uprave je bil tudi Enzo Smrekar, ki je še danes v upravi in vodi Strateški poslovni program Namazi, ki ima največji mednarodni potencial. Sem spadajo blagovne znamke Argeta, Montana in Bakina tajna. Argeta je na primer najbolj prodajana pašteta v Avstriji, v Švici kotira blizu prvega mesta, odlično se prodaja na Švedskem, v Nemčiji in v Rusiji ter seveda v državah nekdanje Jugoslavije.

Cela vrsta nekdanjih vodilnih kadrov Droge Kolinske je tako danes na pomembnih položajih znotraj Atlantic Grupe. Matjaž Vodopivec je generalni direktor Strateškega poslovnega programa Sladko in slano, kamor spada tudi Soko Štark. Andrej Bele je generalni direktor Strateškega poslovnega programa Kava, ki je največja posamezna kategorija znotraj Atlantic Grupe in predstavlja petino vseh prihodkov. Direktorica centralnega marketinga Skupine je Aleksandra Kregar Brus. Aleš Vesel je bil direktor projekta izgradnje nove tovarne energetskih ploščic Multipower v Novi Gradiški, zdaj pa bo prevzel vodenje nove investicije v okviru nedavno izvedenega nakupa podjetja Foodland v Srbiji.

Z nakupom Foodlanda, ki proizvaja izdelke Bakina tajna, smo okrepili asortiment lastnih blagovnih znamk in dodatno spodbudili internacionalizacijo poslovanja. Njegove blagovne znamke so navzoče v več kot 20 državah, približno tretjina skupne proizvodnje se izvozi na trge zunaj regije (zahodnoevropski, ameriški, avstralski, ruski, japonski trg), nekatere izdelke pa je mogoče kupiti tudi na Amazonu.

Koliko ljudi pa je službo izgubilo? Leta 2010, tik pred prevzemom, je bilo v Drogi Kolinski zaposlenih 486 delavcev, v družbi Atlantic Trade pa 49. Po prevzemu so zaposleni iz oddelka prodaje Droge Kolinske prešli v Atlantic trade, ki je distribucijsko podjetje Atlanti Grupe v Sloveniji. Naredili smo nekaj reorganizacije, služb pa niso izgubljali. Nekateri so odšli, ker jim ponujeno ni ustrezalo. V obeh podjetjih smo torej zaposlili sto novih sodelavcev. Danes je v Drogi Kolinski 455, v Atlantic Tradu pa 180 zaposlenih.

Droga Kolinska se je lani tudi uvrstila v finalni izbor najboljših zaposlovalcev v Sloveniji, Zlata nit, in prejela posebno priznanje za uspešno, učinkovito in ustvarjalno vzpostavitev organizacijske kulture po združitvi v Atlantic Grupo. Letos sta se v finale uvrstili obe naši podjetji, Droga Kolinska in Atlantic Trade, in nestrpno pričakujemo odločitev o zmagovalcih.

Naša rast zaposlenosti je pozitivna na vseh trgih. Zdaj nas je več kot pet tisoč. Vsa ta leta imamo tudi rast prihodkov.

Kako je delati s Slovenci? Ljudi nikoli ne delim pa narodnosti, sicer pa zelo prijetno. Tudi če me vprašate, kako je delati v Sloveniji, bom odgovoril podobno. Ko poslovno obiščem naše lokacije v Ljubljani, Izoli, Mirni, Rogaški Slatini ali drugod, se počutim odlično. Tudi zasebno z veseljem prihajam v Slovenijo, kjer imate odlično hrano in vina, na visoki ravni je tudi gostoljubnost. Team buildinge pogosto organiziramo na Bledu ali v Portorožu. Prav tako si ogledam vsako tekmo KK Cedevita, ko gostuje v Novem mestu ali v Ljubljani.

Kakšne so razlike med vašimi delavci v državah nekdanje Jugoslavije? Težko je primerjati dinamiko dela med vodilnimi kadri in zaposlenimi v proizvodnji. Menim, da so delavci generalno zadovoljni. Vedno si sicer želijo več, kar se z njimi tudi strinjam. Več let nismo izplačevali dividend, da smo lahko servisirali stroške posojila za akvizicije. Delavci so me nato spraševali, kako imamo denar za akvizicije, nimamo pa za višje plače. Pojasnil sem jim, da nova podjetja kupujemo zato, da podjetje dolgoročno naredimo stabilnejše, kar bo zagotavljalo delovna mesta. Če zaposlenim na pravi način pojasniš svoja dejanja, so zanje veliko bolj sprejemljivi. Ponosen sem na odnos med zaposlenimi, a vedno je prostor za izboljšave.

Najpomembnejša se mi zdi stabilnost zaposlitve, kar zaposleni pri nas imajo. Druga stvar pa je korektnost do delavcev, namreč, dane obljube je treba tudi izpolniti!

Ste kdaj razmišljali o selitvi Droge Kolinske iz Slovenije? Proizvodnja drugod bi bila zagotovo cenejša. Nikoli. Zato sem dal besedo. Ob nakupu je bila tudi naša obveza, da bomo vlagali v proizvodnjo in ne bomo zmanjševali števila zaposlenih. Naša konkurenčna prednost na evropskem trgu je prav v tem, da imamo na eni strani proizvodnjo v državah EU, na drugi strani pa v Srbiji, BiH in Makedoniji. Izpeljali smo tudi potrebne investicije v posodobitev in obnovo strojne opreme tako na Mirni na Dolenjskem, kjer proizvajamo Bebi otroško hrano, kot v polnilnici cockte in donata Mg v Rogaški Slatini, in v proizvodnji kave Barcaffe v Izoli. Zato v tej luči ne pričakujem bistvenih sprememb.

Sloveniji se obeta tretji val privatizacije. Vidite kakšno novo poslovno priložnost? Ocenjujemo, da smo v regiji že dovolj močni, zato so naše akvizicijske tarče predvsem zunaj nje. Verjamemo, da je v Sloveniji kar nekaj dobrih investicijskih priložnosti, vendar smo se zavezali internacionalizaciji in zanimala bi nas kvečjemu prehrambna proizvodnja z močnim mednarodnim potencialom, kot so znamke Drog Kolinske, česar pa v Sloveniji v tem trenutku nismo prepoznali.

Slovenija je bila v ožjem izboru za gradnjo nove proizvodnje energetskih ploščic Multipower. Na koncu ste se odločili za Novo Gradiško. Zakaj se niste odločili za Slovenijo? Izmed ožjega izbora 90 lokacij na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji in Nemčiji je matematika pokazala, da je Hrvaška najprivlačnejša država za investicijo. Ni šlo za nobeno domoljubno dejanje, saj je zame najpomembnejši interes Atlantic Grupe in njenih delničarjev. Tovarno v Novi Gradiški smo postavili v rekordnem času. Gre za zgleden primer privabljanja vlagateljev.

Kje je bila slovenska ovira previsoka, predraga za vašo investicijo? Pri izračunu za investicijo smo upoštevali celo množico dejavnikov, med drugim tudi ceno zemljišča, državne subvencije, olajšave, prometno povezanost, logistični položaj, dostopnost kvalificirane delovne sile … Preprosto, izračun je pokazal, da je najboljša destinacija Nova Gradiška na Hrvaškem.

Kako sodelujete z Ivico Todorićem? Kako se je Agrokorjev prevzem Mercatorja odrazil v poslovanju Atlantic Grupe? Ste zaradi tega tudi vi povečali prodajo? Prodajo smo povečali. Atlantic Grupa in Agrokor že več kot 20 let uspešno sodelujeta, v zadnjem obdobju pa smo tudi med največjimi dobavitelji Agrokorju. Prav tako je Agrokor naš največji kupec. Z nakupom Mercatorja sta se dva naša največja kupca združila. Nastal je velik prostor, ki se matematično ne meri več kot 50 + 50 = 100, temveč ta prostor zdaj znaša 130. Z Agrokorjem smo sklenili takšen sporazum, ki izjemno dobro izkorišča novonastali prostor. Zelo sem zadovoljen s sodelovanjem, verjamem, da bi kolegi iz Agrokorja dejali enako.