Eksplozivna pošta

V dneh, ko lahko preberemo veliko o pisemskih bombah, se zdi, da Evropa na novo odkriva nevarnost domačega političnega terorizma. Volitve v Grčiji? Razmere po resnih varčevalnih ukrepih? Ko zmanjka drugih sredstev, naj zadonijo pisma? O Al Kaidi in njenih sledilcih vemo veliko več. Sporočila, ki jih brez težav razberemo. Še ena potrditev o tem, kaj je osrednji poudarek terorističnih dejanj. Ustvarjanje ozračja strahu, ranljivosti. Prisiliti ljudi, morda v tem primeru naslovnike, tj. politike, da spremenijo svoje ravnanje. Na nek način je terorizem uspešen, četudi ne jemlje življenj, saj smo v zadnjem obdobju pristali že na marsikaj v imenu varnosti. Letališki postopki so zdaj že tradicija – sezuvanje čevljev, brskanje po žepih, da le ne bi piskalo. Dejstvo je, da zaradi 11. septembra 2001 živimo drugače. Ne glede na to, kdo je dejansko kriv za to. Terorizem je posledica. Družbeni spori, socialna izključenost, zatiranja, onemogočanje. Posledica, ki je za gonilne sile terorističnega nabora bila in je (v sodobnem svetu še posebej) posel, ki so ga očitno ljudje z interesi pripravljeni financirati in drugi, z drugačnimi - verjetno ideološkimi - interesi pripravljeni izvajati.

V začetku oktobra so v Franciji aretirali več osumljenih rekrutiranja borcev za Afganistan. Za napačno stran, se razume. Poleg tega je nekaj dni zatem evropski politični koordinator za boj proti terorizmu Gilles de Kerchove dejal, da je: "med islamisti, ki odhajajo v boj v Somalijo, Jemen, Afganistan in Pakistan, vse več evropskih državljanov. Imajo namreč potni list članice EU in jih je zato zelo težko odkriti ob prihodu v Evropo". Nedvomno resno varnostno vprašanje, s katerim se pod vprašaj postavlja samo bistvo Evropske unije – odprtost meja, prost pretok oseb, konec koncev pa tudi imigrantska politika. A bistvo je drugje. Skriva se v neresnih, težavnih pristopih do držav, ki jih je Kerchove omenil. Dejstvo je, da so največji problem (očitno globalno) prav države, ki ustrezajo konceptu "propadla država", brez delujoče vlade ali z njeno omejeno avtoriteto. Večina teh držav je pravzaprav posledica slabih politik tistih, ki danes opozarjajo na nevarnosti, češ da prežijo iz teh držav.

Kdo se ne spomni Somalije? No, najbrž se vsaj vsi spomnimo filma Sestreljeni črni jastreb, ki kljub nujni dramatizaciji jasno postavlja vprašanje, kaj za vraga sploh počnemo tam? Bolje rečeno, kaj smo sploh želeli doseči tam? Večni filmski spomin, ki ga zlahka primerjate z realnostjo. Brez razlike. Nič. Prelahko vstopanje v spore, ki jih ne razumejo, stane ogromno življenj. Kaj šele dolarjev? Irak, Afganistan, Somalija, Pakistan. Jemen? Naj slednje ostane neuradno ali uradno bojišče proti terorizmu. Somalija ta čas niti ni bojišče proti islamističnim skupinam, temveč je le oporišče. Varno zavetje s piratskimi ekonomijami. Če česa drugega ni … Morda bi bilo vseeno dobro kdaj prisluhniti razlogom za terorizem, če že tako zlahka najde svoje pristaše.