Dražgoški psalm

Letošnja dražgoška proslava je bila predvidljivo dolgočasna. Osem let po doslej praktično edinem incidentu, ko je prireditev začinil protestnik z jadralnim padalom in provokativnim sporočilom proti vstopu Slovenije v Nato, je še največ vznemirjenja obetal slavnostni govornik Milan Kučan. Če bi predvidel prevladujoče odzive po spletnih forumih (kar seveda ne bi bilo težko), bi moral govoriti o dražgoškem dogajanju pred 69 leti. Kučan je dražgoško bitko raje uporabil le za primerjavo s sedanjim političnim stanjem in s tem še enkrat potrdil stereotip o instrumentalizaciji pomembnega zgodovinskega dogodka za aktualne politične potrebe.

Osrednje Kučanovo sporočilo, da slovenska politika potrebuje rehabilitacijo, je zelo nenavadno. Nenavadna je izbira izraza: V Sloveniji so bili politične rehabilitacije – pa še to s figo v žepu – za nazaj deležni ljudje, ki so bili zaradi svojega političnega delovanja onemogočeni, preganjani ali celo (izven)sodno kaznovani. Slovenske politike en générale danes nihče ne onemogoča niti ne kaznuje – če že, si to dela sama. Kučanu se skozi prispodobo kolca po starih časih, ko je politika med državljani uživala vsaj nekaj spoštovanja, čeprav državljanov v svojem govoru izrecno sploh ni omenil. Raje je uporabljal prvo osebo množine, pri tem pa enkrat govoril v imenu vseh (državljanov), drugič pa specifično, v imenu politikov. Kdo smo torej mi, ki imamo po Kučanovem mnenju "svojo državo in lastno usodo v svojih rokah" – državljani ali politiki? Odgovor ni tako samoumeven, saj Kučan državljanom prepušča ogorčenost nad brezpravjem, socialno neobčutljivostjo, korupcijo in kriminalom. Ta ogorčenost je po njegovem prepričanju dokaz, da etične vrednosti še živijo. V zagovor rehabilitaciji slovenske politike trdi, da vsi politiki niso enaki in koruptivni: Ali kdo od njih zahteva, naj bodo enaki? Je koruptivnost edina težava slovenske politike, ali mogoče veliko njenih težav ne tiči že v območju legalnega, čeprav ne legitimnega? Legalnost je Kučanova priljubljena mantra – njegova vladavina prava premaga tako zlorabo prava kot javnih funkcij za privilegije in pridobitništvo ter omogoči uresničitev socialne države. Kot pravnik ve veliko bolje od nas laikov, da je pravo že zdavnaj zablodilo v lastnem labirintu in da ga prav politika tako rekoč generično zlorablja proti državljanom. Prav pri privilegijih odtujene oblasti so politiki še najbolj enaki.

Aktualni Kučanov recept je, da politika rehabilitira sama sebe in si povrne samozaupanje, nič manj banalen pa ni njegov poziv k združenju, odprtemu dialogu in sodelovanju politikov, ki bodo v skupno dobro usmerjali izobražene mlade ljudi, pripravljene pošteno delati in ustvarjeno deliti z drugimi. In potem prileti mimo Janez Janša na slonu s popolnoma svežim partnerstvom za razvoj. Tako kot sedanji predsednik države si tudi letošnji dražgoški govornik želi optimistično Slovenijo. Ta politično pogrošen slogan dokazuje, da se je dialektična politična misel na naših tleh izpela. Umestnejša od primerjave dražgoške bitke in slovenske osamosvojitve bi bila primerjava med pridigami o reformiranju politike in sestopanju z oblasti pred dvajsetimi leti in sedanjim pleteničenjem o rehabilitaciji politike. Tokratna farsa je le bolj očitna, ideja o resnosti slovenske politike v celoti pa še toliko bolj utopična.