Torek,
16. 2. 2010,
21.07

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 16. 2. 2010, 21.07

8 let, 8 mesecev

Diplomatsko bombardiranje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
ZDA in Iran retorično vojno vodita k vrelišču. Posledice so nejasne, saj Washington za svoje pristope nima prave podpore, s tem tudi ne pravih orodij.

Iranski jedrski program je zanimiva reč, saj se zgodba ponudb in košaric dnevno spreminja. V slogu kupca in branjevke na tržnici se strani preizkušata in iščeta trenutek, ko bo druga stran morala popustiti. Izkupiček je temu primeren. Vsak korak naprej je pomanjkljiv. Vsak enoten nastop na robu minimalnega konsenza. To pa zgolj spodbuja nadaljnje barantanje. Po svoje je res zanimivo, da je ameriški predsednik Obama kot anti-Bush v ključnih postavkah svojih zunanjepolitičnih in gospodarskih postavk ohranil Busheve ljudi in Busheve pristope. Robert Gates in Ben Bernanke, kot ugotavljajo ameriški časniki, sta osrednja človeka, ki ju je Obami dal Bush in menda tudi zato večjih sprememb, katerih osrednji zagovornik je bil predvolilni Obama, ne kaže pričakovati.

Znamenito, zabavljaško McCainovo prepevanje o bombardiranju Irana je zdaj postalo resna melodija ameriške republikanske stranke, ki se očitno premika v smeri krogov blizu prepričanjem Sarah Palin. Diplomacija se trudi z dvotirnim pristopom. Ta pa očitno ne deluje. Iztegnjena roka ameriškega predsednika je bila iztegnjena najprej do lanskega septembra, potem do konca leta, očitno še naprej ostaja iztegnjena. Iranska pest se namreč še ni razprla. Za Obamovo vlado je za potrebe domače politične razprave zdaj vsaj zoprno, da se je že vnaprej odpovedala grožnji s silo. Zdaj, in tako je bilo tudi pod Bushem, to melodijo vodi izraelska stran, ki pa z iztegnjeno roko ameriške vlade nekako ne doseže več resne razprave o možnostih vojaškega obračuna z iranskim jedrskim programom. Evropska stran je sledila Obamovi logiki (ta logika se lahko bere tudi obratno) zavoljo lastnih gospodarskih interesov, katerih osrednji vidik je prepočasno nastajanje plinovoda Nabucco, pa tudi zato, ker v osnovi povezava, ki je nastala kot mirovni načrt ne more kar tako rožljati z orožjem. To je pred dnevi na varnostni konferenci močno razjezilo načeloma neodvisnega ameriškega senatorja Josepha Liebermana, ki je dejal, da preseneča evropska skladnost s kitajskimi stališči o iskanju dolgoročnih, strateških interesov z diplomatskimi sredstvi. Ne pozabimo, za ekonomijo gre. Vprašanje je le, katere so vaše najbolj donosne gospodarske panoge.

Kitajska in Rusija v poslih ne poznata “moralnih” zadržkov. Kitajski vzpon, ki se kaže tudi v jasnih stališčih glede Irana in jasnemu nasprotovanju za četrtek napovedanemu obisku dalajlame v Beli hiši, bo bržčas ravno v sferah skupnih interesov prinesel zaostritve. Morda zastoj. Dvostranski, predvsem gospodarski (usodno povezani) stiki Pekinga in Washingtona menda ostajajo nedotaknjeni. Iran je tako prva zadeva na tapeti. Očitno je tudi kar nekaj resnice v ameriških trditvah, da Iranska revolucionarna garda deluje kot režim v režimu in da je njen režim vse vplivnejši; tudi zavoljo dejstva, da s prepletom gospodarskih in političnih dejavnosti predstavlja zanesljivo oporo teokratskemu režimu v boju proti opoziciji in predvsem razdraženi javnosti. A zunanje grožnje režimu iranskemu prebivalstvu res ne pomagajo.