Diplomacija samozavesti

Očitkov in predsodkov, ki so "utemeljevali" nezaupljiv odnos med Pekingom in Washingtonom v zadnjem obdobju ni bilo slišati. Zdaj so znova glasni. Rožljanje nasprotujočih si misli je bilo sicer ves čas v ozadju; Američani so sledili nasvetu, naj ne vznemirjajo tistega, ki plačuje njihov dolg, Kitajci so vodili tiho, a ekspanzivno gospodarsko diplomacijo. Zapletlo se je tam, kjer se je že večkrat. Pri orožju (Tajvan) in svobodi (internetu). Ameriška državna sekretarka je svobodi na internetu posvetila poseben govor, v katerem je razpravljala predvsem o cenzuri na spletu. V tem pogledu je kitajsko vstopanje v polje virtualnega izrazito problematično, državno sponzorirani vdori v uporabniške račune na enem osrednjih spletnih iskalnikov namreč kažejo na težavno možnost vstopanja v izrazito zasebno sfero podatkov o posameznih uporabnikih. A to je le del širše zgodbe, pač tisti del, ki ga je Clintonova poudarila in ki nas uporabnike spleta lahko moti. Gre pa za veliko več; gre za posel, gre za interes kapitala in konec koncev gre za varnost, pri kateri pa ameriška politika ne razume šale. Internet je postal središče komercialnih povezav med akterji, ponuja podlago za milijardne posle, obenem pa omogoča tudi pot komunikacije za tiste dele uradnih sfer (vojska, policija, obveščevalne agencije), pri katerih si ZDA pač ne morejo privoščiti tišine.

Kitajska cenzura spletnih strani je kontraproduktivna, saj prinaša predvsem dodatno ogorčenje, navadno pri ljudeh, ki so tehnološkim novostim blizu. To pa so mladi iz urbanih središč, ki so dojemljivi za napredek in dovzetni za razlike, ki izhajajo iz gospodarskega, gmotnega položaja posameznika. Psihološka vojna za misli volivcev (ti pač na Kitajskem v pravem smislu še ne obstajajo, a se vse bolj konstituirajo v obliki vse bolj aktivne civilne družbe – navadno ravno na spletu) se začne z informacijo in konča z dezinformacijami. Besedna kibervojna se je z internetnega središča zdaj prenesla na Tajvan, ki ga resnici na ljubo v ameriško-kitajskih odnosih v zadnjem obdobju nismo prevečkrat zasledili. Napovedana prodaja orožja, v vrednosti približno šestih milijard dolarjev, je prinesla vzklike ogorčenja in kitajske grožnje s sankcijami podjetjem, ki bi si drznila v tem poslu sodelovati. Odziv, ki smo ga zlahka prepoznali, saj ga ZDA ponavljajo v vsakem podobnem primeru, je za kitajsko stran povsem nov dejavnik v igri velikih.

Ali kaže na odmik od miroljubne rasti Kitajske? Bržčas ne, saj je glede na gospodarsko soodvisnost med državama (kitajsko kupovanje ameriškega dolga in po drugi strani ameriško kupovanje kitajskih izdelkov) skorajda nelogično, da bi kitajska vlada dejansko sankcionirala ameriška podjetja. Bolj verjetno je, da gre za jasen, a predvsem simboličen prikaz, kje so meje "dobrih" odnosov med osrednjima gospodarskima velesilama. Sankcije bi najbrž rodile sankcije oziroma protekcionizem, kar pa bi škodilo tudi siceršnjim odnosom med vzhodom in zahodom. Zdajšnje zaostrovanje ima tudi svojevrstno, močno simbolno politično komponento in morda oddaljuje dalajlamo od praga Bele hiše, čeprav v slednji vztrajajo, da se namerava Obama z njim sestati. Na tehtnici bi se lahko znašli gospodarski interesi ali podpora človekovim pravicam. Težko je verjeti, da bi Kitajska in ZDA svoj odnos pripeljali do sprejemanja take odločitve in težko je verjeti, da bi se Washington odločil za Tibet.