Dialog gluhih?

Dva bregova iste zgodbe! Vlada trdno stoji na svojih stališčih, sindikati vztrajajo pri svojem. Kako pričakovano in razumljivo, čeprav je tako enim kot drugim že dolgo kristalno jasno, da tako, kot je, ne gre več, denarja ni. Poti nazaj pa tudi ne! Za to je aktualni vladi Boruta Pahorja – v teh težkih gospodarskih časih – le treba dati priznanje, da je nepopularna pokojninska reforma, ki jo začenja pokojninski zakon in bo zategnila pasove mnogih, končno na mizi. Morda tudi za ceno poraza aktualnih koalicijskih partneric na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Pokojninski zakon napoveduje, da bo treba za starostno pokojnino dopolniti 65 let, ne glede na spol, in imeti 15 let zavarovalne dobe. Pri 60 pa bi se lahko s polno pokojnino upokojili le tisti, ki so začeli zgodaj delati in bi imeli brez dokupljenih let 43 let pokojninske dobe. Zdaj skrivalnic preprosto ni in tudi ne more biti več. Sindikalna, mnogokrat preveč populistično obarvana retorika napovedane pokojninske reforme kakopak ne podpira. Še več, odkrito jo ruši. Prvi mož svobodnih sindikatov celo napoveduje, da bo pokojninska reforma zagotovo padla. Če bo treba, bodo za to poskrbeli sami.

Predstavnike delavstva poleg izenačitve žensk in moških za starostno pokojnino na 65 let najbolj žuli predvsem dejstvo, da bo reforma najbolj udarila tiste, ki so zgodaj začeli delati, ker mnogokrat druge perspektive preprosto niso imeli.

Zakaj bi torej oni nosili glavno breme reforme, se sprašujejo v sindikatih? Prej slab odgovor na res da ne prav posrečeno vprašanje. Ampak, zakaj vlada raje kot birokratom iz EU, OECD in IMF vsaj malo ne prisluhni tistim, ki jih pri nas ni malo, ter javno in jasno – tudi z empiričnimi podatki – razglašajo, da je najboljša rešitev za pokojninsko blagajno, ki je za povrh še najbolj stabilna od državnih blagajn, ustvarjanje novih delovnih mest, za hitrejše zaposlovanje zlasti mladih? Ti so namreč vse bolj apatični.

Zadnjič sem srfal po forumih in pregledoval komentarje o napovedani pokojninski reformi, pa je bil eden preprosto najbolj resničen: "star sem 30 let, imam diplomo, sem na biroju za brezposelne, ne vidim neke prihodnosti J.E. . . se mi!" Ja kaj pa drugega, takšna je realnost. In vladna pokojninska reforma bo s podaljševanjem delovne aktivnosti že zaposlenih zgolj še bolj zaprla vrata mlajšim, prihajajočim generacijam, "newcomerji" pa bodo v glavnem obsojeni na prekerna dela z negotovo prihodnostjo. Sposobnejši pa bodo še bolj bežali na zahod, tako kot se že sedaj preveč dogaja.

Ampak vladi očitno to ni primarna skrb. Zakaj bi tudi bila? Veliko več dela ima s številkami, ki so preprosto neizprosne. Pokojninski sistem nujno potrebuje spremembo, če ne želimo, da že leta 2020 ne bo mogoče več brzdati zdaj še relativno obvladljivega javnofinančnega dolga. Niso pa tudi več tako futuristično oddaljene sanje, da bo vsak zaposleni sredi stoletja moral delati za enega upokojenca. Pa bo to javno finančno vzdržno? Zagotovo ne! Zato je nujna reforma. In tega se zavedajo tako v vladi kot tudi v sindikatih. In prav to je morda tista minimalna iskrica na koncu tunela, ki vliva upanje, da pogajalski strani še nista zaloputnili pogajalskih vrat. Ker sicer nas čaka zlom javnih financ? Tega pa si ne želijo niti v Pahorjevi vladi in še manj v sindikatih. Pa če ti še tako "kurijo", da je pokojninska reforma za njih nesprejemljiva in da je nastajala na hitro in večkrat v senci vladnih snovalcev brez navzočnosti prave stroke. Na koncu je pomemben le podpis pod črto! Pod pokojninsko reformo se bo moral na koncu nekdo podpisati, pa če bo padla, tudi! Je kdo na to pripravljen? Kdo je ta junak?