Dediči komunizma

Severnokorejsko dedovanje oblasti, ki naj bi se prihodnji teden morda znova ponovilo, ponuja razmislek o trdnosti režimov, ki dedujejo po očetovski liniji. V sodobni zgodovini, razen kraljevin ali podobnih monarhičnih ureditev, prav veliko uspešnih prenosov oblasti z očeta na sina in nato še naprej na vnuka nismo opazili. Pri čemer je vredno poudariti, da so se pravzaprav skoraj vsa dedovanja v monarhijah zgodila po uspešnem (kar se bržčas prebere plodnem) dogovoru med dvema družinama, ki sta (nato) vladali v takšnem ali drugačnem sožitju. S tem naj bi se širil krog zaveznikov in "držav" s skupnimi ali podobnimi interesi. Tudi mir. Če stvar prenesemo v komunizem, se pokaže, da dedovanje po družinski črti nekako ni prepoznano kot bistvena komponenta.

Kitajski komunizem, maoizem, je v tirnice, ustreznejše za preživetje, spravil Deng Xiaoping. Nauka, ki ga je spisal Deng, njegovi nasledniki niso pozabili. Namreč pragmatizma, ki še zdaleč ni značilnost togih družbenopolitičnih sistemov. Kreativnemu manevriranju, ki ga danes opravlja Kitajska za doseganje izjemne gospodarske rasti, a obenem s tradicionalnimi poudarki skromnosti, uslužnosti in vdanosti državi, še uspeva zagotavljati socialni mir. Vprašanje je, kako dolgo. Ravno iz tega razloga je mogoče razmišljati o krhkosti Kitajske. Ta je s svojimi velikimi družbenimi ovirami, ki jih povzroča politika enakosti brez resnega popravka socialne, tudi družbene izključenosti, dolgoročno državo pahne na rob socialne katastrofe. A politično sistem še kar stoji. Ne brez razloga, saj je vključujoč in jasno nagrajuje "najboljše" in najbolj pripravljene služiti državi. S tem se mreža tekmovalnosti in tudi odločenosti iskati strankarsko pot do vrha in vpliva krepko razširi. Obstaja namreč zgolj ena prava pot. Na varnostnem področju je rast Kitajske za zdaj še precej brez posledic. Ne glede na to, da se njeno vplivno območje širi, se širi predvsem z mehko močjo.

Drugače je v Severni Koreji, kjer je mit o državi zgrajen na osebnosti, na liku, ki ga uspešno reproducira z grožnjami Zahoda in z zaščito Kitajske. Njegova odlika je tudi to, da je sin leta 1994 umrlega Kima Ila Sunga. Mit očeta, mit sina. In zdaj vendarle še mit vnuka? Konec meseca namreč v Severni Koreji pripravljajo kongres vladajoče Delavske stranke, kar bo prvo večje srečanje stranke po letu 1980, ko so na kongresu Kima Jonga Ila potrdili za severnokorejskega voditelja. Oseminšestdesetletni Kim, ki je slabega zdravja, naj bi na letošnjem kongresu oblast predal svojemu tretjemu sinu, Kimu Jongu Unu. Na načelni ravni je že dejstvo, da je lik očeta preživel tudi ob liku sina, neverjetno, vprašanje je, ali bo ob vztrajanju pri treh ljubljenih vodjih še dovolj ljubezni in razumevanja med ljudmi, ki se jim preprosto godi slabo. Državni aparat v Severni Koreji deluje dokaj podobno kot na Kitajskem, le da se skriva pod drugačnim nazivom in da ostaja predvidljiv in tog. Torej ohranja instrumente, ki jih je uporabljal že oče, zdaj sin. Z grožnjami do pogovorov. Z izstrelitvami do pogajalske mize. Nedvomno je za mir na Korejskem polotoku ključno, da se severnokorejska vladna struktura nekako razgradi. V vmesnem obdobju, ko se bo gradil lik tretjega Kima, bo morda že jasno, ali komunistični dinastiji lahko uspe ter ali bo v prihodnje bolj prilagodljiva in s tem morda manjša skrb za mednarodno varnost.