Da ne bi pozabili, kaj so gramofon, "širhakl", "hulahop" …

Tako med drugim pravi dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, in skupaj s Silvo Volf ter Niko Novak ena od avtoric muzeja spominov, ko pojasnjuje idejo in motiv za nastanek muzeja, ki priča o polpretekli zgodovini življenja v Mariboru. "S kolegico sva se leta 2008 udeležili šole muzeologije v Celju, kjer smo se veliko pogovarjali o spominih. Ko sva se vrnili z izobraževanja, sva razmišljali o tem, na kakšen način bi lahko v Mariboru začeli zbirati spomine navadnega človeka," se Berberih Slana spominja prvih razmišljanj o tem inovativnem muzejskem projektu. Odločitev je padla hitro in čez nekaj mesecev so muzej spominov postavili na njihovi domači spletni strani (sprva so sicer razmišljali le o spletni verziji muzeja), ob koncu minulega leta pa so na temo spominov odprli še klasično muzejsko razstavo.

Da se je nabralo precej zanimivega gradiva, je najprej poskrbel študijski krožek, ki so ga v muzeju ustanovili leta 2009, ko so k sodelovanju povabili vse, ki bi želeli oblikovati muzej spominov, in tudi druge programe Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Razen tega, da so člani krožka sami pridno pisali spomine za splet in prinašali predmete, so organizirali tudi svoje družinske člane, prijatelje, znance in v razmeroma kratkem času je prispelo kar veliko zelo zanimivih zgodb, ki so našle mesto v spletnem muzeju, in predmetov, ki so bili primerni kot razstavni eksponat.

Pogoj za objavo spominske zgodbe v spletnem muzeju in uvrstitev njihovih izvlečkov na klasično razstavo je, da morajo ljudje zapisovati spomine iz prve roke in da gre za osebne spomine in ne tiste, ki so del kolektivnega in zgodovinskega spomina.

Časovno in tematsko spomini zajemajo različna obdobja in področja vsakdanjega življenja v Mariboru, od druge svetovne vojne naprej, kamor segajo tudi najstarejši spomini. "Spomine pišejo ljudje iz vseh družbenih skupin. Tistim, ki jim pisanje ne gre preveč od rok, pa pomagamo: oni obujajo spomine, mi pa jih zapisujemo," pravi arhivska sodelavka muzeja Silva Volf. "Ljudje so zelo bogati, kar se tiče njihovih osebnih zgodb, zato se zgodi, da se pogovor s stranko ne konča v enem dnevu. Mnogi pa tudi ne vedo, kaj vse bi lahko spadalo v muzej," pa pravi kustosinja Nika Novak, sicer vodja depojev v muzeju, ki opravlja terenska srečanja in pogovore z ljudmi, ki želijo sodelovati v projektu.

Muzej na spletu in klasična razstava imata enako tematsko zasnovo, zajemata otroštvo, mladost in šolstvo, obdobje, ko so pisci spominov delali za razna mariborska podjetja in zavode, družabno in vsakdanje življenje v Mariboru in okolici. Če je na spletu poudarek na branju zgodb, je treba razstavo predvsem gledati. Oblikovalec razstave Uroš Lehner je zato pri postavitvi izhajal iz ideje, da spomin hranimo v predalih, omarah in v možganih, zato tudi na razstavni prostor vstopimo skozi možganske vijuge. V njem pa so namesto običajnih vitrin uporabili omare in mize s predali, iz katerih lahko ljudje jemljejo in si ogledujejo najrazličnejše predmete. Ti skupaj s fotografijo spremljajo določeno spominsko zgodbo.

Predmete lahko obiskovalci tudi preizkusijo, a kot v smehu poudari direktorica muzeja, ga ni starejšega junaka, ki bi zatelovadil z znamenitim "hulahopom", pa čeprav je bil športni rekvizit njihovega časa. Tudi nekateri drugi eksponati so pospremljeni s smehom, predvsem s strani najmlajših, ko preberejo zgodbo starejše gospe in vidijo narezane kose časopisnega papirja, ki so ga včasih uporabljali kot toaletni papir. "Za nekatere so razstavljeni predmeti tudi prava čudesa. Mlajši obiskovalci npr. nimajo pojma, kaj je to 'širhakl' (grebljica op. p.), ki je predstavljen kot eden od muzejskih predmetov," pove Silva Volf, direktorica pa doda, da mnogi tudi ne vedo več, kaj je gramofon in sprašujejo, kakšen čuden CD je to, ko jim pokažejo znamenito longplayko.

Na nasprotnem generacijskem polu pa razstava vzbuja številne nostalgične občutke: obiskovalci po ogledu fotografij in predmetov iz prejšnjih desetletij znajo povedati, da je bil Maribor veliko bolj živahno mesto, vsaj glede družabnega življenja. Da ne govorimo o nostalgiji po ikonah nekdanjega Maribora, kot so bili Hotel Slavija, restavracija Center, čajnica in še mnoge druge, ki jih je "pojedel" zob časa. A če Slavije že nekaj let ni več, pa je nekdo za razstavo s svojim spominom zabeležil, kdaj je tam Alfi Nipič prvič zapel Silvestrski poljub.

Vnema za delitev spominov se širi in nadaljuje: v spletnem muzeju se je nabralo že več kot 400 zgodb, o uspešnem sodelovanju med muzejem narodne osvoboditve in prebivalci pa priča tudi podatek, da se je v njihove depoje nateklo že šest tisoč doniranih predmetov. Zaradi tega avtorice verjamejo, da bo muzej spominov nikoli dokončan projekt, saj je ne nazadnje zgodovina že to, kar se je zgodilo včeraj. Pa vendar, oznaka brez omejitev velja le za virtualni projekt, medtem ko klasična razstava spominov deli usodo siceršnje prostorske stiske v muzeju.

Zato bo očitno še nekaj časa le občasna, a na ogled do konca maja, zato je še dovolj časa za seznanjanje s spomini navadnega človeka. V muzeju verjamejo, da bo v letu evropske prestolnice kulture v Mariboru zanimanje pritegnila tudi med tujimi obiskovalci.