Bruseljske sanje

Razlike v zgodovinskem spominu v Evropski uniji so izrazite in se vedno znova pokažejo, kadar je treba doseči najnižjo stopnjo strinjanja v zvezi z Rusijo. Kar je v baltskih članicah ali na Poljskem samoumevno, je na Zahodu stvar pogajanj in obratno. Z izjemo Londona, ki s tradicionalno proameriško držo že ves čas goji malce drugačen pogled. Britansko ostro govorico do Moskve je treba razumeti tudi v kontekstu uboja nekdanjega ruskega vohuna Litvinenka in ruskega obračuna z Britanskim svetom (British Council). A na skupni ravni se vse skupaj ustavi zgolj pri govorici. Pri financah in plinu ter s tem nemškemu in francoskemu nasprotovanju ostrejšim ukrepom.

Vsakokratno iskanje konsenza, prestavljanje vejic in pik, kjer bi lahko bil klicaj, je postal sinonim za počasno in malodane okorelo odločanje v evropski povezavi. Vsekakor, če je organizacija zgrajena na postavki kolektivne zavesti o dobrem, s spodbujanjem demokratičnega odločanja, bi težko našli kaj primernejšega kot pravico veta za vsakogar, a vse prevečkrat je že oddaljena možnost veta zgolj priročen izgovor za nedelovanje.

Morebitna zamrznitev pogajanj o novem partnerstvu z Rusijo je močno sporočilo, a če si kdo želi okrepljenega in energetsko varnega partnerstva je to Evropa in tako se bržčas ne bo zgodilo nič. Potencialnih kupcev energentov je v teh multipolarnih mednarodnopolitičnih časih dovolj, Rusija pa je s svojo govorico že večkrat nakazala, da je čustveni apeli ne ganejo. Pomanjkanju strateškega pristopa na tej strani v Moskvi pomagajo tako, da – strateško – sklepajo pogodbe s posamičnimi državami in s tem na svoj način krepijo svoj položaj v partnerstvu. Postaviti se na stran Gruzije prav tako ni strateški pristop. V odnosu do Tbilisija je evropska sosedska politika pristop, ki sicer kaže drobce strategije, a odgovora na vprašanje, kaj je končna želja oziroma cilj ne pozna. Namesto tega je odgovor: mirna in gospodarsko uspešna soseščina. Poudarek je vsekakor na soseščini, ne na članstvu. Gruzijska oblast to ve, zato Bruslju sporoča, kaj naj stori. Kar je sicer povsem razumljivo, a za Bruselj nerodno.

Evropska unija lahko nastopa dvotirno do Moskve in Tbilisija, pri čemer le od slednjega lahko kaj tudi zahteva. Da je Rusija z zasedbo Gruzije neformalno pridobila veto v Natu čivkajo že vrabčki na strehah, vprašanje je tudi, ali lahko kaj podobnega stori tudi z Evropsko unijo. Ali si tega sploh želi? Približevanje zahodne vojaške zveze vseeno nosi drugačno sporočilo kot približevanje mehke in neodločne gospodarske velesile. Kar tudi marsikaj pove o njeni moči v pogajanjih o partnerstvu, mar ne?