Brazgotinci

Brazgotinec je očitno ponudil izhod tudi marsikomu v armadi deprivilegiranih, subkulturi, ki verjame, da je kariera v svetu prepovedanih drog stvar, na katero se splača staviti vse, čeprav je to le golo življenje, ljudem, ki so prepričani, da sta se pravica in čast že davno preselili na drugo stran zakona. Aretacija enega od tukajšnjih šefov kokainskega biznisa Dragana Tošića in njegovega ganga, se zdi kot velika zgodba. Tako jo vsaj promovirajo mediji. Kriminalistom, policiji in obveščevalni službi medijsko poveličevanje dviguje ugled, čeprav naj bi bila slovenska roka pravice zgolj podizvajalec ameriške agencije za boj proti drogam. "V interesu preiskave« zapovedan uradni molk še povečuje špekulacije o pomembnosti aretacij, obenem pa ponuja samoumeven alibi za odsotnost javnih odgovorov na zoprnejša vprašanja. Predavatelj s fakultete za varnostne vede Bojan Dobovšek pravi, da je ljubljanska aretacija epizoda v "nadzorovani pošiljki". Tošićevemu šefu Darku Šariću so v zadnjem letu v Srbiji zaplenili veliko legalnega imetja in ga s tem prisilili v nove ilegalne akcije (s katerimi si poskuša pokriti izgubo), pri tem pa mu lažje sledijo in slej ko prej naj bi ga zašili. Dobovšek tudi trdi, da organizirane kriminalne skupine na Balkanu perejo zaslužke z vlaganjem v legalne posle, s podkupovanjem politikov pa vplivajo na prilagajanje zakonodaje po meri kriminalcev. To ni sicer ni šokantno novo razkritje, vendar naj bi se zdaj okoliščine temeljito spreminjale. Črnogorskemu voditelju Milu Đukanoviću, za marsikaterega slovenskega politika dragemu gostu, naj bi bili šteti dnevi. Srbija učinkovito izvaja zakon, po katerem lahko kriminalcu zasežejo premoženje, če ne dokaže njegovega izvora. Slovenija je bolj balkanska, saj takšnega zakona še vedno nima. Kdo je torej v državi zainteresiran, da domnevnemu lokalnemu veletrgovcu s kokainom ne bo treba dokazovati, od kod mu denar za nakup dveh gostinskih lokalov v središču Ljubljane? Aretirani Tošić, človek, ki na svoji FB-strani navija za motoklub iz Prnjavora, globalno seveda ni tako velika riba. V času, ko je uživanje kokaina obvezen statusni simbol na skoraj vsaki gimnazijski zabavi, ko se sledovi koke lepijo na umivalnike v Bundestagu in noben bankovec v Španiji ni več čist, je ljubljanski "narkobaron" le še en prezgodnji izliv, manj uspešna variacija na Brazgotinca. Pravo vprašanje je, kdo ga bo zamenjal in za koga vse bo potem delal.