Božič v Afganistanu

Tonjo Breznik je naenkrat doletela slava. Odpreš revijo za mlade in naletiš nanjo. Potem jo zagledaš v sobotnem brezplačniku. Niti v lokalnih časopisih ne morejo več brez nje. Publicitete, ki je je deležna v zadnjih dneh, se kakšna pretendentka na slovensko dozo slave ne more nadejati niti, če se dan in noč nastavlja opravljivim kronistom. V času, ko nadvse malikujemo individualnost in primat zadovoljevanja osebnih potreb, je Tonja posebna junakinja trenutka. Ni še ena poceni pop pevka, ni praznoglava misica, ne nastopa v resničnostnem šovu niti ni se ločila od bogatega podjetnika. Tonja je voznica patrie in komaj odšteva dneve do odhoda v Afganistan. Ta daljna dežela predstavlja zanjo velik izziv. Članki o Tonji Breznik so si podobni kot jajce jajcu in čeprav so pod njih podpisani različni novinarji, so nekateri celo do pike isti. Verjetno zato, ker jih pripravlja ista roka, tista, ki poskuša Tonjo ustoličiti kot magnet za rekrutiranje novih pripadnikov Slovenske vojske. Vojski zmanjkuje junakov, ki bi jih pošiljala v daljni Afganistan.

Včasih so nam o Afganistanu pripovedovali hipiji, ki so se tam ustavljali na potovanju v Indijo, danes nam o njem pripoveduje vojska. A nam nič ne pove o Afganistancih, govoriti zna le o sebi – pa še to nič smiselnega. Obrambna ministrica Ljubica Jelušič se je pravkar vrnila od tam in vojaška služba za stike z javnostjo o njenem tridnevnem obisku poroča strogo formalno: kako je v spremstvu dveh poslancev in vojaškega menedžerja oziroma poveljnika obiskala slovenske fante v Kabulu, Heratu, Balabaluku in Šindandu, ki v zahtevnem klimatskem okolju, v katerem praktično ni opaziti rastlinja, zelo sproščeno in predano opravljajo svoje vsakodnevne naloge, kako so gostje iz delegacije med obiskom spoznali, da slovenske vojake tam zelo spoštujejo in kako sta fante nagovorila tudi oba poslanca, vsi skupaj za so jim zaželeli vse dobro ob praznikih. In kako je ministrica vsem skupaj podarila pršut in slovensko potico.

Nobenega odvečnega besedičenja o Afganistancih. Nobenih neumnih misli o tamkajšnji vojni. Poslanca iz ministričine delegacije trdita, da slovenski vojaki v Afganistanu naloge opravljajo odgovorno in se zavedajo, kakšno je njihovo poslanstvo. Kakšno poslanstvo? Sramujte se, če ne veste. Eden od poslancev, sicer tudi predsednik parlamentarnega odbora za obrambo in odločen nasprotnik peticije za ukinitev vojske, opozarja, da bomo morali tudi v prihodnje skrbeti za varnost naših vojakov v Afganistanu. Torej: vojake v Afganistan pošiljamo zato, da moramo potem skrbeti za njihovo varnost. Njihovo poslanstvo tam je tako jasno, tako samoumevno, da ga sploh ni treba argumentirati. Kot je samoumevno, da obrambna ministrica vojakom daleč od doma nosi pršut in potico. In kot je samoumevno, da vztrajamo v vojni, ki je nikoli ne moremo zmagati, ne pod slovensko ne pod ameriško zastavo. Tonja Breznik je v resnici tragična junakinja.