Boj za preživetje

Čas namreč je pravi za izrazito gospodarsko pragmatičnost. Ne glede na to, da je Timošenkova skupaj s predsednikom Juščenkom poosebljala vzpon oranžne politične smeri v Ukrajini, je čas pokazal, da gre vsaj za več odtenkov oranžne, ki jim ob pogledu od blizu ne moremo pripisati, da ravno sodijo skupaj. Timošenkova je kot predsednica vlade sodelovala z Rusijo, kar je povsem logično za državo, ki leži na njenih mejah in je bistveno odvisna od nje. Janukovič Ukrajine menda ne bo pripojil k Rusiji. Tudi sam se je označil za politika, ki ni marioneta Kremlja. Omenja se še razpad države na dva dela, a vse to so zgolj skrajna stališča, ki sledijo besednemu lomastenju nekdanjega ruskega predsednika Putina na vrhu Nata v Bukarešti, češ da Ukrajina sploh ni država. Tokrat je bila Moskva tiho. Sprememba na modro, ki se je napovedovala po zlomu naveze Juščenko-Timošenko, prinaša politično nestabilnost, saj je zasedba ukrajinskega parlamenta še naprej večinsko oranžna. Vse glasnejši so klici po odhodu Železne Julije. To bi, podobno kot zavračanje priznanja poraza, lahko prineslo nove volitve in nato skladno s tradicijo nove obtožbe.

Strateška izjemnost položaja Ukrajine jo postavlja v mednarodnopolitičnem smislu v precep, saj širitev zahodnega vpliva za Rusijo predstavlja grožnjo, kot so v zadnjih dneh, tudi zavoljo volilne mobilizacije vzhodnega, večinsko rusko govorečega dela Ukrajine, ponavljali predstavniki ruske vlade. Evropska pasivnost do Ukrajine v zadnjem obdobju je predvsem znak spoznanja, da vehementno zagovarjanje evropske poti sili v ospredje predvsem polemike znotraj države o smereh, v katere bi morala iti država. Glasna obljuba zveze NATO je v obdobju po letu 2008 postala zgolj zapisana obljuba, ki ji sledi glasno razglabljanje o standardih, ki jih mora država doseči. Podobno je pri EU. Kot da bi te standarde dosegale nekatere druge države članice. Pomemben vidik sodobne varnostne strukture je v ameriških, pa tudi v siceršnjih zahodnih očeh znova postala volja Rusije. Trenutne gospodarske in finančne razmere na Zahodu preprosto ne dovoljujejo velikopoteznih, spornih projektov, kot je evropeizacija Ukrajine. Kaj šele umestitev v EU ali NATO.

Po letih oranžne se je na oblast očitno vrnila modra. Ali se na velika vrata utegne vrniti tudi modrost bo odvisno predvsem od tega, kako bo Julija Timošenko prenesla poraz. Ključno je spoznanje, da je država v izrazitih škripcih zaradi notranjepolitičnih spopadov, delno pa tudi zaradi neustreznih poudarkov prozahodnega ali proruskega sentimenta. Trdnost in napredek države lahko zagotovi zgolj njena gospodarska stabilnost, konkurenčnost, česar pa ne prinaša zapiranje vrat v eno ali drugo smer. To bi moralo biti bistvo proevropske poti. Nikakor ne članstvo, čeprav se je z novo Evropsko komisijo širitveni resor preprosto zlil z evropsko sosedsko politiko.