Bližnjica do nebes

Slovenija je krščanska dežela, vem, in verjetno ima vsakdo v družini koga, ki je bolj veren kot zmerno indiferentna večina. No, pravzaprav ne vem, kako verna je večina in kako sploh meriš vero. Včasih se zdi, da je merilo to, kako redno hodiš k maši, spovedi in z roko v puščico. Ampak ne smem vseh metati v isti koš, vem, sem pač zaznamovana z lastnimi izkušnjami. Starši bi me mirno pustili pri miru, če ne bi malo bolj versko navdušena tetka vztrajala, da moram biti krščena, da moram k verouku in tako dalje. In zato sem bila precej pozno res krščena, verouk pa je zdržal le dve leti. No, le dve leti sem zdržala jaz. Vse skupaj se mi je dokončno zamerilo takrat, ko mi je katehetinja zabrusila, naj se drugič na verouku ne prikažem našminkana. Stara sem bila devet let, moje edine izkušnje s šminko v javnosti so se začele in končale za maškare. Res sem bila jezna. Mogoče sem potrebovala samo izgovor, da vse skupaj obesim na klin, mogoče pa sem zamerljiv človek, kdo bi vedel, a moje ubdanje s cerkvijo se je takrat končalo. Dovolj je bilo že to, da so pokvarili mojo filmsko predstavo o spovedi, saj smo si otroci v vrsti pred tisto malo kamrico nenehno izmišljali domnevne grehe, da bi le imeli kaj povedati. Bolje je, če je nate jezen bog kot duhovnik. Ampak bog verjetno ni bil jezen, boga – če bi že obstajal v teh normah - sem si vedno predstavljala kot pravo nasprotje vseh teh ritualov in pravil.

Seveda pa prekinitev razmerja s cerkvijo ni šla tako zlahka, tetka je nenehno telefonarila in nas pošiljala k maši, nekaj časa smo vztrajali vsaj ob praznikih, meni pa je cerkev vedno nagnala strah v kosti. Vem, da bi to moral biti nek spokojen kraj, pravo zavetje, a ob času obredov me je vse tisto ritmično mrmranje molitvic vedno strašilo; vsi so natanko vedeli, kdaj vstati, kdaj poklekniti, kdaj reči amen, vse je bilo samodejno. Nisem razumela in še vedno ne razumem. Množična avtomatiziranost je vedno zlovešča.

Kot otroku mi je bila celotna izkušnja s cerkvijo zanimiva samo takrat, ko me je tetka vzela s sabo na kor, kjer so prepevali. Kot odrasel človek se s cerkvijo srečujem izključno ob pogrebih, kar je žalostni dogodek še dodatno otežilo. Tudi pri cerkvenih pogrebih imam svoje zamere. Ko je umrla babica, je bilo seveda treba plačati tudi cerkveni pogreb, saj bi sicer kakšen član družine zagnal vik in krik. Denar za duhovnika je šel njemu v roke, prav tako se je zgodilo z denarjem za mašo. Tetka nam je celo natančno razložila, koliko maš moramo plačati, da bo babica prišla prej iz vic. Brez heca!

Z vero ni nič narobe, res ne. Ljudje so tisti, ki postavljajo pravila igre in veri določijo priročnik za uporabo ter ji nalepijo listek s ceno. Teta je nedavno praznovala 90 let in z njo se glede cerkvenih zadev že dolgo ne prepiram več, saj nima smisla. Pred vsakimi volitvami me pokliče in mi pove, kako moram voliti, jaz pa s tem dobim še dodatno potrdilo, da je ravno nasprotna izbira res pravilna.

Lani smo vendarle prekinili naročnino na Družino, ki jo je za nas in še za pet drugih sorodnikov plačevala sama, čeprav je za to namenila skoraj eno pokojnino na leto. A časnik se je prejšnji teden znova znašel v našem nabiralniku. Teta ga je znova naročila. Zakaj? Ker je "treba misliti na drugi svet". Ne le denar sam, torej, tudi branje pravih časopisov je bližnjica do nebes. Še radio naravnam na pravo postajo, pa sem na konju.