Biti Sarkozy

Sredinska politika ima velike težave. Iskanje primernih ukrepov za soočenje s težavami, ki jih prinaša neurejeno priseljevanje, je tarča medijskega in politikantskega izkoriščanja. Za francosko vlado je varnost očitno tako pomembna, da je pripravljena zanjo izseliti več tisoč ljudi. Poleg tega, da je pripravljena zaostriti zakonodajo za priseljence s pridobljenimi pravicami. Ključno vprašanje za francosko vlade bi moralo biti, ali obstajajo omejitve integracijski politiki, ki naj bi bila v ozadju pristopov, ki jih ubira Sarkozyjeva vlada. Prav tako kot si evropska politika, z mislimi pri preseljenih Romih iz Francije, mora postaviti vprašanje, kako daleč je pripravljena iti pri zagotavljanju svoboščin in pravic, ki izhajajo iz pravice do svobodnega gibanja. O tem, da obstajajo omejitve, ki jih je treba uveljaviti, so pripravljeni za zdaj pričati predvsem v Italiji (minister Maroni) ali v Franciji. Evropska komisija se očitno delno strinja. Zgodba namreč ni črno-bela. Vprašanje je le, zakaj je tako močno izpostavljena. Očitno Sarkozyju ne škodi. Njegova vlada si je pred reformo pokojninskega zakona izbrala hvaležni temi za populistične krilatice in za medijsko pozornost. Ne pozabimo, lani je Francija brez velikega pompa iz države pospremila več kot 10 tisoč Romov. Številni med njimi so bržčas znova v Franciji. In številni med tistimi 8 tisoč izgnanimi (ali pač izseljenimi) do konca avgusta so morda ravno nekje sredi poti v naročje obljubljene dežele. Le kdo bi se branil francoskega standarda in francoskih pokojnin? Z vidika države je oster nastop proti ljudem, ki nimajo urejenih dokumentov, bržčas celo logičen.

Predsednik Francoske lige za človekove pravice Jean-Pierre Dubois je v soboto na shodu proti izseljevanju Romov v Romunijo in Bolgarijo dejal, da je predsednik Sarkozy preprosto prepisal politični program znanega francoskega populista izpred osmih let Le Pena. Povezave med imigracijo in kriminalom. Izpostavljanje etničnih posebnosti. Vsekakor izpostavljanje socialnih razlik. Sredinski politiki je težko. Najti pristop, ki bi integriral svobodnega duha romskih skupnosti, očitno ni lahko. Sarkozyjev poskus je morda skrajen, a očitno ne dovolj, da ga ne bi podprla skorajda polovica javnega mnenja. Če kaj, potem je okrepljena razprava o Romih odprla marsikatero vprašanje glede manjšinskih politik po Evropi, prav tako glede imigracij. Kar je nedvomno prav.

Ne glede na množično udeležbo na včerajšnjih protestih v Franciji, državi, podobno kot nekaterim drugim v Evropski uniji, ne preostane drugega, kot da se resno loti reform na področju delovne sile. Francija je bila včeraj na nogah. A vlada je odločena, da reforme pokojninskega sistema pripelje do konca. Javnosti očitno ne preostane drugega, kot da to sprejme. Očitno to velja za vse opisane teme. In Nicolas Sarkozy to ve. Njegovi gorečnosti, njegovi kljubovalnosti, egu je že zadoščeno. Svet se ukvarja s Francijo. Z njim.