Avtobusni bralni krožek

Ifigenija Simonovič, pisateljica in lončarka, ki je dolga leta živela v Veliki Britaniji, je v nekem intervjuju pred leti dejala, da je razlika med Londonom in Ljubljano (tudi) v tem, da v Sloveniji ljudje na avtobusih ne berejo. Mislim, da je to izjavila še pred pojavom vsem dobro znanega brezplačnika, a ta tako ali tako ne šteje za resno branje. Njena izjava mi je ostala v glavi in nanjo se spomnim vsakič, ko na avtobusu opazim knjigo. In opazim jo pogosto. Na londonski podzemni železnici se veliko več bere, je povedala Ifigenija, ampak to pravzaprav ni nič čudnega, saj gre vendar za vlak, ki vozi pod zemljo, po tunelu. Tuneli imajo zoprno lastnost, da so črni. Naši avtobusi imajo – če niso popolnoma prekriti z motečimi reklamami – še vedno razgled na okolico, na mesto, ulice in ljudi.

Ja, verjetno sem ena od redkih ljudi, ki dejansko cenijo vožnje z avtobusom. Mnogim se zdi javni prevoz predvsem nujno zlo in izguba časa, jaz pa na minute, ki jih preživim na avtobusu, pogosto gledam kot na čas za pavzo. Ni mi treba početi popolnoma ničesar kot sedeti (ali stati) v vozilu in misliti svoje misli. Ali poslušati glasbo. Ali brati kakšen časopis, saj sem z njimi nenehno v zaostanku. Nimam občutka krivde, ker se ne lotim dela, ki me čaka, saj sem vendar na avtobusu in ne morem početi ničesar, samo čakati. In gledati. Avtobus je najboljša opazovalnica, kar jih je. Nekoč sem na njem videla tudi Ifigenijo. Brez knjige – sem jo pa zato imela jaz in upam, da jo je opazila.

Zadnja leta potniki sicer z nosom raje tičijo v brezplačnem dnevniku, sploh ob jutrih, saj tiskovine kmalu povsod zmanjka. Kdo bi vedel, kaj se zgodi z vsem tem cenenim papirjem. Izvodi se še nekaj časa svaljkajo po postajah in sedežih, nekoč mi je nek gospod celo pomignil, da sem mu enega pobrala s tal in mu ga podala. Vroča roba. Ljudje jemljejo po deset izvodov hkrati, kot da bi bili zastonj. Aja, saj so.

Potniki se zamotijo tudi z gledanjem na reklamne televizorčke z bolj ali manj slaboumnimi in skopimi ter slabo oblikovanimi informacijami, vsak drugi ima v ušesih slušalke, vsak tretji tipka po mobitelu, vsak četrti misli, da si njegova torba zasluži svoj sedež, vsak peti si dodatni sedež rezervira s pomočjo nog. Ampak to je že druga zgodba.

Vendar na avtobusih tudi beremo, čisto zares, ne samo mimobežno, in to veliko. Videla sem tudi že kindla in vsak dan najmanj eno čisto pravo knjigo. Tako, ki ni bila izposojena na postaji. Res, kaj se je zgodilo s tisto akcijo zastonjske knjižnice na avtobusnih postajah? Trajala je do konca septembra, a zasledila nisem nobenega epiloga; morda nihče noče na glas priznati, da je akcija bolj propadla kot ne. Že kmalu po začetku projekta so na postajah namreč samevale samo še knjige raznih verskih organizacij, političnih strank in kakšni šolski učbeniki izpred nekaj desetletij, po možnosti v cirilici. Nekaj ljudi pa je verjetno dobilo par zastonjskih knjig. Slovenci pač radi beremo, radi pa imamo tudi stvari brez cene, tako zastonjske kot neprecenljive.