Anton Stres: Zgled za pariške napade je bil tudi skrajnolevičarski terorizem (video)

72-letni Anton Stres ima za seboj pestro kariero cerkvenega dostojanstvenika: od mariborskega pomožnega škofa leta 2000 do ljubljanskega nadškofa med letoma 2009 do 2013. Je pisec več knjig in univerzitetni profesor z dvema doktoratoma: leta 1974 je v Ljubljani doktoriral iz teologije, deset let pozneje pa v Parizu še iz filozofije. V Franciji je tudi živel med svojim enoletnim bivanjem zunaj ljubljanske nadškofije med poletjema 2013 in 2014. Prav njegovo poznavanje Francije je razlog, da smo ga povabili na intervju, v katerem smo se pogovarjali o vzrokih in posledicah terorističnih napadov na satirični časopis Charlie Hebdo in judovsko trgovino.

Na torkovem Forumu za dialog med vero in kulturo, na katerem ste sodelovali tudi vi, je moderator Vid Snoj omenil tezo, po kateri zadnji teroristični napadi militantnih islamistov v Parizu ne temeljijo na Koranu, ampak gre za vpliv zahodnjaškega sodobnega nihilizma. Se strinjate s tem? Odvisno, s katere strani gledamo. Težko je vedeti, kaj se tem ljudem plete po glavi, da se odločijo za to zavrženo dejanje. Verjetno pa se tukaj združita dve ideji. Po eni strani verjetno kakšni iztrgani citati iz Korana, torej ne gre za celovito interpretacijo Korana. Kot tudi poudarjajo vsi zmerni razlagalci Korana, to ni avtentični Koran, ampak je skrajnost.

Po drugi strani pa verjetno tudi določena teroristična ideologija skrajnega levičarstva, ki je bila v Evropi v ospredju sredi druge polovice 20. stoletja. Ko smo imeli na primer v Evropi italijanske Rdeče brigade in druge teroristične organizacije. Terorizma si niso izmislili muslimani, ampak smo si ga izmislili v Evropi, v Španiji, na Severnem Irskem ... Verjetno je tudi to tisto, kar je v ozadju.

Nihilizem pa pri teh ljudeh ni na mestu. Kajti ti ljudje verjamejo, da je to, kar počnejo, globoko smiselno, da je to dejanje celo nagrajeno. Zato tudi gredo v smrt in v samomorilske napade.

Vi ste zelo povezani s Francijo – v tej državi ste študirali, tudi med enoletnim bivanjem zunaj ljubljanske nadškofije ste živeli v tej državi. Poznate torej francoske notranje razmere in položaj muslimanske skupnosti. So kakšni domači, notranji razlogi za teroristični napad? Francija ima močno, več kot petmilijonsko muslimansko manjšino, kar je posledica francoske kolonialne politike. V Franciji so tako kot drugod po Evropi težke gospodarske razmere. Muslimani pogosto živijo v predmestjih, v precej zaključenih ter izoliranih in izključenih okoljih. Že pred tem dogodkom so bili v Franciji nemiri, ki so bili spontani, medtem ko pa je bila ta akcija zagotovo načrtovana od zunaj.

Muslimani so zelo navzoči v Franciji, ne morejo se pritoževati, da bi bili izključeni bolj kot drugi ali da bi bila francoska družba in država do njih kaj posebej nestrpna. Res je, da ima Nacionalna fronta Marine Le Pen veliko privržencev, vendar ne v taki meri, da bi to bistveno vplivalo na njihov položaj.

Kaj se bo po vašem mnenju dogajalo v Franciji v prihodnosti? Omenili ste Nacionalno fronto, krepi se protiislamizem, knjige, ki svarijo pred islamizacijo Francije, kot sta Soumission (sl. Podreditev) Michela Houellebecqa ali Le Suicide Français (sl. Francoski samomor) Erica Zemmoura, so zelo odmevne in brane. Se bo povečala nastrojenost do muslimanov? To je nevarnost. Nevarnost je, da je to voda na mlin tistim, ki so zelo nestrpni do muslimanov. Ne vem, kako daleč tisti, ki načrtujejo te napade, merijo takšne posledice ali poskušajo te posledice celo sprovocirati, da bi olajšali svoji delovanje. Takšna nevarnost obstaja, zato je treba na to opozarjati. Kot sem rekel po prvi reakciji na teroristične napade, iz tega ni treba potegniti prehudega posploševanja. Terorizem seveda nima absolutno nobenega opravičila in noben poskus razlage, zakaj do tega prihaja, ne sme izzveneti kot opravičilo ali legitimacija teh dejanj. To je absolutno zavržno dejanje. Je pa nevarnost, da lahko takšna dejanja poslabšajo položaj muslimanske skupnosti.

Številni glavni razlog za radikalizacijo evropskih muslimanov vidijo v zahodnem napadu na Irak. Tudi pri islamskih skrajnežih v Franciji, čeprav je Francija nasprotovala napadu na Irak. Tak pojav je vedno splet različnih dejavnikov in dejanj. Nekomu, ki nekaj načrtuje, vsak razlog pride prav. Frustracije, ki jih doživljajo nekateri muslimani zaradi napadov na Irak in Afganistan, so po eni strani razumljive.

Je pa treba reči, kar zadeva Irak, da cilj napada ni bil islam ali islamska organizacija, saj Sadam Husein, ki je bil glavna tarča, ni bil islamist. V ozadju so bili verjetno tudi kakšni ekonomski razlogi, tu pa se lahko narodi počutijo izkoriščane zaradi naravnih bogastev, ki jih imajo.

Po pariških terorističnih napadih sta se v evropskih medijih pojavili dve razlagi islamskega terorizma. Po prvi gre pri islamskem terorizmu oziroma militantnem islamizmu za zlorabo islama, torej, če poenostavim, islam je dober, islamizem je slab, po drugi razlagi pa ni mogoče ločiti islamizma od islama, torej, da je tudi militantni islamizem del islama. Obe stališči obstajata. Prvo smo slišali na torkovem Forumu za dialog med vero in kulturo. Drugega zasledimo pri muslimanskih politikih, ki živijo v Evropi. Ti so rekli: "Terorizem je naš problem, problem, ki ga je treba prerasti, če hočemo postati evropski islam."

To bodo islamski teologi bolje vedeli kot jaz. Bo treba počakati, kaj bodo oni sami rekli o sebi. Zdi se mi zelo pozitivno, da se tudi v islamski skupnosti zavedajo teže problema in da se hočejo z njim spopasti.

Kako bodo pariški napadi vplivali na odnose med islamom in krščanskim svetom na globalni ravni? Saj to ni edini primer. To je bil primer, ki je bil zelo odmeven. Ker je šlo za napad na časopis, se je tudi novinarska srenja čutila prizadeto, upravičeno, in je dogodku dala to širino. Poglejte, par dni prej je bil strahoten pokol v Nigeriji, kjer je Boko Haram pobil nekaj tisoč ljudi.

Pa se je mednarodna skupnost na to odzvala kot na novico. Ni bilo nobenih demonstracij, ker je to Afrika in je daleč. Tukaj se mi zdi malo nedosledno, blago rečeno. Vsako teroristično dejanje je absolutno nesprejemljivo. Ampak takšne stvari se dogajajo, ponekod v veliko hujših razsežnostih, pa sprejemamo to precej mlačno.

Voditelji, ki so se zbrali v Parizu, bi mogoče lahko kaj več naredili, da bi zloglasni Boko Haram pa še kakšno drugo organizacijo onesposobili, da bi pomagali domačim silam, ki se borijo proti njim.

Prej sva že govorila o izvoru terorizma, nihilizmu, skrajni levici. Vi dobro poznate marksizem. Ali je islamizem v muslimanskem svetu po islamski iranski revoluciji leta 1979 in še bolj v 90. letih prejšnjega stoletja nadomestil socializem oziroma marksizem? Da je zapolnil prazen ideološki prostor? Socializem je zelo širok pojem. Če je v arabskem svetu želja po večji enakopravnosti in družbeni pravičnosti, lahko to imenujemo socializem ali kaj drugega. Vsaka zahteva po družbeni pravičnosti še ni socializem. Zahteva po pravičnosti v družbi ni specifika socialističnih gibanj.

Za marksistična gibanja je značilno, da hočejo doseči večjo pravičnost z nasiljem. Z revolucijo. Pa tudi tukaj so bile razlike med socialisti in komunisti. Marksizem je bil tisti, ki je trdil, da je razredni boj osnovno družbeno dejstvo in da je treba ta boj bojevati. Vsi socializmi niso bili taki. Francija je domovina socializma, ki so ga marksisti zaničevalno imenovali utopični socializem. Ti so zagovarjali reformno gibanje, prek demokracije izboljšati družbeni položaj ljudi, ki so na slabšem. V Evropi se je to v socialni državi v veliki meri zgodilo. Če je to gibanje v islamu in če ima islam za to osnove in pobude v samem njihovem Koranu, je to neka oziroma velika podobnost.

Krščanstvo in islam imata od sedmega stoletja naprej, ko so Arabci leta 636 napadli bizantinsko cesarstvo, zgodovino številnih sporov in vojn (arabske osvojitve Bližnjega vzhoda in severne Afrike …, turški vpadi …). Se lahko takšni spopadi ponovijo? To so teorije o trku civilizacij. Da so te civilizacije zelo različne, je jasno, to ni noben problem. Toda tudi križarske vojne, kot najbolj razviden tak spopad, ni mogoče speljati na religiozno osnovo. Dokler Arabci niso zasedali Sredozemlja in začeli osvajati Evropo, najprej Pirenejski polotok, prišli celo do Poitiersa v Franciji, zasedli Sicilijo in druge sredozemske otoke, začeli že postavljati trdnjave na obali, ogrožali bizantinsko cesarstvo, tako dolgo ni bilo posebnega sovraštva med enimi in drugimi. Po moje so tukaj strateški in geopolitični dejavniki, ki so odločali. Prva križarska vojna se je sprožila, ker je bizantinski cesar Aleksij I. leta 1095 prosil papeža Urbana II. za pomoč proti seldžuškim Turkom, ki so zasedli že velik del Male Azije. Cesar je želel, da papež posreduje pri krščanskih vladarjih, da mu pošljejo pomoč v vojakih za boj proti Turkom. Odziv pa je bil nepričakovano velik, za Bizantince celo prevelik. Na koncu so križarje sprejeli in so ti lahko leta 1099 osvojili Jeruzalem. To je bil vsaj toliko kot boj za osvoboditev svetih krajev, kar je neka verska motivacija, tudi obrambna vojna krščanskega Zahoda, ki se je čutil pod pritiskom osvajalca z Vzhoda. Ta pritisk je potekal tudi naslednja stoletja s turškimi vpadi, ki so prišli celo do Dunaja. Teh vojn torej ne moremo zreducirati samo na nasprotje med krščanstvom in islamom. Bile so osvajalne vojne in obramba pred njimi. To je bilo bolj v ospredju kot različnost religij in sovraštvo med njimi.