Ameriško-izraelska ljubezen

Ravno zato nedavna zaostritev odnosov poznavalcev ni preveč presenetila. Je pa večino presenetila Bidenova diplomatska "nespretnost", ki jo Američani označujejo še s precej močnejšimi izrazi. Ko je Biden prispel v Izrael, se je začel gostiteljem že takoj ob pristanku prav osladno dobrikati, tako da je bilo na koncu najbrž marsikoga strah, da se bo stopil v marmeladni žele. Glede varnostnih vprašanj da ni med ZDA in Izraelom niti najmanjšega odstopanja ipd. No, dejstvo je, da Izraelci z mednarodno skupnostjo nimajo najbolj sladkih odnosov in so zato očitno navajeni na bolj grenak okus. Zato se ne bo nikoli z vso gotovostjo vedelo, ali niso morda gradnje na zasedenih ozemljih razglasili ravno zaradi potrebe, da znižajo raven sladkorja v medsebojnih odnosih. Netanjahu je bržkone posumil prav na to in po takojšnjem opravičilu odredil preiskavo. O tem da ni sam vedel ničesar. Kakor koli že, zadeva je očitno delovala in Bidena je kar razganjalo od ogorčenosti. Razglasitev gradnje je razumel kot "žalitev".

Ameriške odzive bi bilo mogoče na kratko označiti kot "burne". Toda glede odgovora naj bi bila administracija sprva neenotna: Biden in Mitchell, posebni odposlanec za Bližnji vzhod, sta želela vse skupaj pomiriti, medtem ko sta se Obama in Clintonova odločila za stopnjevanje pritiska. Clintonova je od Netanjahuja takoj zahtevala zaustavitev gradnje in predlagala ustrezen izraz dobre volje do Palestincev. Podobno oster je bil Obamov svetovalec Axelrod, ki je razglasitev gradnje interpretiral kot "žalitev" in "izzivanje". Mitchell je obisk Izraela odpovedal zaradi t. i. logističnih problemov. Zdaj so stopili na sceno židovski lobiji. Toda izkazalo se je, da AIPAC nima več tiste nekdanje moči. Nova proizraelska lobistična skupina J Street je Obamo odločno podprla.

Dejstvo je, da ponuja ameriški predlog rešitve izraelsko-palestinskega spora po ključu dveh ločenih držav v tem trenutku edino pametno rešitev. Alternativa, torej nadaljnje širjenje izraelskega nadzora nad palestinskim ozemljem, nad katero se tako navdušujejo AIPAC, senator Joe Lieberman in John McCain, lahko sicer pripelje do trajne okupacije, toda s tem tudi do apartheida (kolikor ni do tega že prišlo). In ravno v tem je ključni problem: nadaljnje širjenje nelegalnih izraelskih naselij onemogoča vzpostavitev modela dveh ločenih držav.

Ameriški interes pri tem vprašanju je zelo nazorno predstavil general Petraeus: z rešitvijo spora bo odstranjen pomemben protiameriški argument v muslimanskem svetu. Večina muslimanov ne podpira terorističnih skupin, podpira pa Palestince, pri čemer se kaže Amerika kot zaveznica Izraela. Ravno sovražnost do Izraela pa močno ovira ameriške operacije v regiji. Ta negativna protiameriško-izraelska čustva spretno izrabljajo razne teroristične skupine. Na ta način raste tudi vpliv Irana, za katerega se ve, da podpira Hezbolah in Hamas. Generalove izjave so mnogi precej ostro napadli, vendar to ne pomeni, da nima prav.

Za Izrael bi bilo dobro, če bi se malce zamislil nad svojim trenutnim mednarodnim ugledom. Tukaj bi kazalo sprehoditi spomin za dober mesec nazaj, ko je Mossad v Dubaju likvidiral Mahmuda al-Mabhuha, visokega predstavnika Hamasa. V Izraelu so ob novici najprej veselo rajali in pošiljali čestitke Mossadu, toda ko je dubajska policija s pomočjo številnih varnostnih kamer zmontirala film, v katerem so bili dokumentirani vsi akterji, in ga potem poslala v svet, je bilo veselice takoj konec. Ob glavobolu po popivanju so spoznali, da na dubajski policiji vendarle ne sedijo tako nesposobni tepci, kakor so mislili. Toda to še ni bilo vse; da bo situacija še hujša, se je izkazalo, da so imeli atentatorji večinoma ukradene evropske potne liste. Kar nekaj bolj ali manj neproblematičnih evropskih državljanov se je pošteno prestrašilo, ko so videli, v kaj vse naj bi bili vpleteni.

Kar pa se tiče Evrope, je po zadnjem obisku Ashtonove mogoče reči, da je v vseh glavnih točkah usklajena z ZDA: zaustavitev gradnje naselij in nadaljevanje pogajanj s Palestinci. Če bo ostala enotna evropska zunanja politika v svojem pritisku zares enotna, potem obstaja celo nekaj možnosti, da Izrael na koncu popusti. Zaostritve odnosov tako z ZDA kot Evropo si pač ne more privoščiti – to bi bilo celo za Izrael preveč. V nasprotnem primeru ne čaka regije nič novega, se pravi dobrega.