Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
21. 7. 2011,
7.18

Osveženo pred

10 years, 9 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 21. 7. 2011, 7.18

10 years, 9 months

Ameriški ugled v arabskem svetu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Arabsko-ameriški inštitut je pred kratkim objavil rezultate merjenja javnega mnenja v arabskem svetu.

Ko se je predsednik omenjenega inštituta James Zogby pred meseci o tem pogovarjal z ameriškim predsednikom Obamo, je ta priznal, da nima ne vem kakšnih pričakovanj. Skratka, ameriški predsednik si ne dela utvar, zaveda se, da dokler ZDA ne bodo našle uspešne formule za razrešitev izraelsko-palestinskega konflikta, arabsko javno mnenje preprosto pač ne bo na njihovi strani. V raziskavi so izprašali več kot štiri tisoč Arabcev iz šestih držav (Maroka, Egipta, Libanona, Jordanije, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov). Seveda, kdor vsaj malo pozna razmere v regiji, ni imel kakšnih posebno dobrih razlogov za optimizem. No, ampak zanimivo, rezultati presegajo tudi najbolj pesimistična pričakovanja.

Lahko bi se reklo, da kakor velika so bila pričakovanja ob nastopu Obamovega mandata, tako velika so zdaj razočaranja. To je razumljivo. Sicer je res, da Obami po eni strani ni mogoče naprtiti absolutne krivde za nerealna pričakovanja, a po drugi strani je še bolj res tudi to, da je prav on s številnimi lahkomiselnimi izjavami in govori mnogokrat brez potrebe spodbujal prazna pričakovanja.

Kot rečeno, ni presenetljiv nizek ameriški ugled v arabskem svetu, presenetljivo je to, da je – razen v Savdski Arabiji – nižji od iranskega, in da bo situacija še hujša, je celo na nižji ravni, kot je bil v času Busheve administracije. Razen Savdijcev večina Arabcev meni, da je precej večji dejavnik miru in stabilnosti v regiji Iran. Ob tem se mora človek kajpada resno zamisliti. Več kot očitno je, da se zgodba o demoničnem Iranu ne prodaja dobro.

Ob vsem tem se zgodba o tem, kako postaja palestinski problem za večino Arabcev po arabski pomladi povsem irelevanten, počasi spreminja v pravljico, ki jo izraelski lobiji lahko pripovedujejo samo še svojim otrokom. Dobro, morda je res, da palestinske težave drugih Arabcev ne zadevajo s tisto neposredno eksistencialno težo. Morda je res, da je njihov odnos do tega vprašanja podoben odnosu ameriških kongresnikov, ki so pred dobrim mesecem tako sramotno ploskali Netanjahuju, ko jim je predstavljal načrt za vzpostavitev sistema apartheida, čeprav jih v resnici za Izrael prav malo briga (vprašanje, če bi ga sploh znali najti na zemljevidu), a vseeno, palestinsko vprašanje je za vse Arabce na neki simbolni ravni še kako pomembno.

V tej luči se kaže negativno celo izjemno omejeno ameriško posredovanje v Libiji, celo likvidacija bin Ladna. Francija, denimo, ki se je v Libiji angažirala v precej večjem obsegu, je uvrščena neprimerno višje. Poleg tega bin Ladna večina Arabcev nima ravno za heroja ali mučenika, ki bi ga bilo zato treba posnemati. Še bolj zaskrbljujoča je primerjava s Kitajsko, ki je – spet z izjemo Savdske Arabije – povsod bolj priljubljena. In nobene skrivnosti ni, kaj bi Kitajska tukaj rada, torej … Dodaten razlog za alarm.

Američani zdaj z grozo pričakujejo septembrsko glasovanje v ZN o palestinski državi. Mnogo politikov je Palestincem že zagrozilo, naj predlog umaknejo, sicer jim bodo odtegnili vsakršno finančno pomoč. Toda kakšne konkretnejše rešitve seveda niso sposobni ponuditi. Vse kaže na staro zgodbo, ko se bodo na eni strani spet znašli ZDA in Izrael, brez dvoma vsaj še Kanada, na drugi pa preostali svet. In najbrž ni treba posebej razlagati, kako bo to vplivalo na ameriški mednarodni "imidž".

Ne spreglejte